Družina je toliko bolj trdna in zdrava, kolikor so družinski člani sposobni uskladiti svoje družinske funkcije z danostmi drugih članov družine.

Elisabeth Lukas

Utemeljitve Slomškovih priznanj za leto 2020

V soboto, 26. 9. 2020, je bilo na Ponikvi tradicionalno srečanje učiteljev, vzgojiteljev, katehetov in staršev. Tam smo Slomškova priznanja podelilis. Rebeki Kenda, mag. Alojzu Grahorju in ge. Ines Štular. Naziv častni član je prejel dr. Kajetan Gantar. Povzemamo utemeljitve priznanj, prejemnikom iskreno čestitamo in se zahvaljujemo za njihovo delo.

 

Dr. Kajetan Gantar je dr. literarnih znanosti, klasični filolog in prevajalec, upokojeni redni profesor za latinski jezik in književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Rojen je bil l. 1930 v Ljubljani, osnovno šolo je obiskoval v Celju, gimnazijo pa v Lienzu in Ljubljani. Po maturi (1950) je študiral klasično filologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je l. 1953 prejel študentsko Prešernovo nagrado in l. 1954 diplomiral. Po odsluženi vojaški obveznosti je služboval kot gimnazijski profesor na Ptuju (1954–1956) in doktoriral l. 1958. Nato je bil referent za znanstvene zavode pri republiškem Sekretariatu za kulturo (1958–1962). L. 1962 je bil izvoljen za asistenta za latinski jezik in književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je l. 1967 dosegel naziv docenta, l. 1972 naziv izrednega in l. 1974 rednega profesorja za latinski jezik in književnost. Znanstveno se je izpopolnjeval v Parizu, Ženevi, Heidelbergu in na Dunaju. Večkrat je bil predstojnik oddelka za klasično filologijo ter v letih 1983–1985 prodekan Filozofske fakultete v Ljubljani. Poleg latinske književnosti je ves čas, še dve leti po upokojitvi (1997), predaval tudi grško književnost.
V letih 1981–1996 je s presledki enajst semestrov kot gostujoči redni profesor predaval grško in rimsko književnost na univerzi v Gradcu. Kot gost je imel več predavanj na univerzah, akademijah in znanstvenih inštitutih v Italiji, Avstriji, Franciji in bivši Jugoslaviji, za slovenske rojake v Torontu, Clevelandu, Buenos Airesu. S predavanji in referati je sodeloval na mednarodnih kongresih, simpozijih ali drugih znanstvenih in strokovnih srečanjih doma in v tujini.
Od l. 1974 je sourednik časopisa Živa antika (v Skopju). V letih 1975–1985 je bil član Mednarodnega biroja za probleme pouka klasičnih jezikov (v Gentu) in uredniškega odbora časopisa Didactica Gandensia. V letih 1977–1980 je bil predsednik Društva za antične in humanistične študije Slovenije, 1980–1983 predsednik Zveze društev za antične študije Jugoslavije, 1983–1985 predsednik Društva slovenskih književnih prevajalcev, 1983–1988 član Pravopisne komisije pri SAZU, 1981–1996 član odbora za nov slovenski prevod Svetega pisma, v letih 1993–1999 pa predsednik Državne maturitetne komisije za latinščino.
L. 1993 je bil izvoljen za dopisnega (izrednega) člana, l. 1997 za rednega člana SAZU. V letih 1996–2002 je bil zastopnik Slovenije v Stalnem komiteju za humanistiko pri Evropski znanstveni fundaciji. Od l. 1997 je delegat SAZU v Mednarodni zvezi akademij (UAI s stalnim sedežem v Bruslju). V letih 1999–2005 je bil podpredsednik SAZU.
L. 1984 je bil izvoljen za rednega člana Academiae Latinitati Fovendae (v Rimu), l. 1985 za dopisnega člana Accademie Properziane (v Assisiju), l. 1994 za člana Inštituta za srednjeevropska kulturna srečanja (IICM v Gorici) in za člana Görres-Gesellschaft für Pflege der Wissenschaft (v Kölnu), l. 2006 za dopisnega člana Makedonske akademije znanosti in umetnosti.
Imenovan je bil za zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani (1997), izvoljen za častnega člana Društva slovenskih književnih prevajalcev (2003), Društva za antične in humanistične študije Slovenije (2006), Celjske Mohorjeve družbe (2009) in za častnega senatorja Teološke fakultete Univerze v Ljubljani (2009).

Za antologijo in prevod Rimske lirike je prejel Sovretovo nagrado (1969), za prevod dveh Plavtovih komedij pa nagrado Prešernovega sklada (1972).

Že kot študent je v Živi antiki objavil nekaj člankov o kompoziciji Horacijevih Pisem, zlasti o vlogi t. i. »zlatega reza« (sectio aurea) v Pismu o pesništvu, ki se v tuji strokovni literaturi še danes citirajo. Nadaljeval je z raziskavami strukture Horacijeve osrednje pesniške zbirke Carmina, kjer je opozoril na zakonitosti, po katerih si v njej sledijo kitični in metrični sistemi (zlasti asklepiadske kitice). Ob teh raziskavah se je poglabljal tudi v idejno ozadje Horacijeve poezije in pri tem opozarjal tudi na usedline akademske filozofije, ki je našla izraz v opevanju etičnega ideala »prijateljstva s samim seboj« (amicus sibi). Izvor in razvoj tega pojma je raziskoval – vzporedno z raziskavo slovničnega pojava t. i. »ponotranjenih refleksivnih formul« – od prvih aluzij pri grških tragikih preko Platona in Aristotela do Horacija in še naprej, do Seneke in Avguština. Izsledke je objavljal v Živi antiki, pa tudi v nemških, belgijskih in italijanskih strokovnih revijah. Objavil je tudi interpretacije dveh manj jasnih delov v Aristotelovi Poetiki, ki so ključnega pomena za razumevanje tega najbolj odmevnega Aristotelovega teksta. Z razpravami, objavljenimi v italijanskih, švicarskih in nemških revijah, je prispeval k prepoznavnosti nekaterih zastrtih namigov pri bizantinskem zgodovinarju Prokopiju. Opozarjal je tudi na nekatere manj znane ali neopažene latinske pisce iz naših krajev (npr. Hermann de Carinthia, Andreas Divus, Syferidus Suewus), interpretiral latinsko verzifikacijo škofa Tomaža Hrena, Valvasorja, operozov, pa tudi novejših latinistov. Posebno pozornost je posvečal antičnim odmevom in motivom pri Prešernu, prav tako tudi pri drugih naših pesnikih in pisateljih (Valentin Vodnik, Anton Aškerc, Simon Gregorčič, Joža Lovrenčič, Oton Župančič, Alojz Rebula). V seriji Literarni leksikon je objavil zvezke Helenizem (1978), Grške lirične oblike in metrični obrazci (1979) in Antična poetika (1985). Svoje izsledke o Horaciju je strnil v knjigi Študije o Horaciju (1993).
Uveljavil se je tudi kot prevajalec. Iz grščine je prevedel več svetopisemskih knjig in iz latinščine nekaj srednjeveških besedil. K svojim prevodom je napisal izčrpne spremne študije. Objavil je tudi knjigo spominov z naslovom Utrinki ugaslih sanj (2005).
Dr. Gantar je na prvi pogled skromen in neopazen človek, ki jih na ulici srečamo zelo veliko. Ob srečanju pa se spremeni v neizčrpno reko znanja, izkušenj, pogledov, modrosti. Eden tistih ljudi, ki jih je Bog ohranil in vrnil domovini po begunskem eksodusu čez Alpe. Klasični filolog, ki poleg klasičnih jezikov pozna literaturo, ki je zibelka vse modrosti zahodnega človeštva. Klasična literatura je ujela vsa filozofska in človeška vprašanja. Forma mentis klasičnega filologa je podoba celostno razvitega človeka, ki pozna človeško doživljanje, človeško misel v dobrem in slabem, vsa križišča človeškega vedênja (moralnih vprašanj) in ima pretanjen estetski čut in duhovno globino. Ponavadi so to garaški ljudje in tak je tudi Kajetan Gantar. Njegov ustvarjalni opus je neizmeren. Ob mnogih delih, ki jih je ustvaril, mu moramo biti hvaležni za ponovno rojstvo klasične gimnazije v Šentvidu v Ljubljani in za ponovno pomlad zanimanja za klasične jezike, ki jih je sodobni stehnizirani svet porinil na obrobje. Njegova osebnost izraža pravo nasprotje tezi, da je edina stalnica stalno spreminjanje; kajti resnica je obratna: nenehno se spreminjajo okoliščine in tehnične zmožnosti, temeljna vprašanja človeka pa so stalnica že tisočletja. Poznati ta vprašanja in možne odgovore nanje je resnična človekova modrost. In takšno modrost ima gospod Kajetan Gantar. To je plemenit človek.

 

L. 1965 rojena Ines Štular (Zajc) je četrti od petih otrok učiteljice matematike in prezgodaj umrlega očeta. Čeprav je kruta usoda s tem zaznamovala družino, pa to ni niti malo omajalo materine odločnosti, da bodo otroci zrasli v pokončne kristjane in odgovorne državljane. Ob skromnosti, osebnem prizadevanju otrok ter tudi ob molitvah strica (po materi) Franca Boleta, očeta revije 'Ognjišče', se je vse uresničilo. Ines je doštudirala matematiko in tehniko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani.

Svojo učiteljsko pot je začela na OŠ Borisa Kidriča v Ljubljani. Ni bila pozorna le na stiske, ki so jih pri (za mnoge) zahtevni matematiki doživljali učenci. Z jasno razlago, navajanjem na sprotno delo in nagovarjanjem k urejenosti ter natančnosti je učencem dala možnost za rast na teh področjih. A vendar je začutila, da jim mora dati nekaj več.

V zadnjih letih rajnke države je mnoge najstnike na področju spolnosti poučevala revija Antena. Da tovrstno učenje ni skladno s krščanstvom (in seveda tudi ne z naravnim redom, v katerem matere ne uničujejo svojih nerojenih otrok), ni treba posebej utemeljevati. Zato je Ines sklenila, da bo svojim učencem predstavila ljubezen in spolnost, kakor ju je sama razumela kot mlada kristjanka. To ni bil pogumen korak le zaradi vsebine, pri kateri se mnogim naredi cmok v grlu. Zavedala se je, da s tem posega tako na področje biologije kot vzgoje, ki pa je morala biti v tistih letih (pa tudi pozneje) daleč v ozadju. Toda Ines ni oseba, ki bi v strahu pred ravnateljem opustila nekaj, o čemer je prepričana, da je prav in potrebno. Našla je tudi rešitev, da bi njeni učenci zmogli sprejeti povedano. Kako? V petem razredu je bil čas za poučevanje deklet. Določenega dne so morali fantje priti pozneje v šolo, medtem pa je Ines z dekleti spregovorila o ženskem telesu, materinstvu, družini, ljubezni … Vprašanja, ki so ji jih zastavljale učenke, so potrjevala, da je tak dodatek k pouku še kako potreben. Uro, ki je bila namenjena fantom, je imela leto pozneje, ko so vsaj nekoliko razumeli, da gre za resne stvari. Potem je sledila še ura za vse skupaj. S tem delom nadaljuje še danes. Odziv mladih (in tudi nekaterih staršev) dokazuje, da je beseda pričevalca ohranila svojo vrednost, ki je pomagala marsikateremu dekletu in fantu, da se je njuna pot v skupno življenje ognila mnogim čerem.

Po poroki je tudi kot birmanska animatorka v okviru župnije poučevala birmance o temah, kot so ljubezen med nama, spolna vzgoja, vzdržnost pred poroko, zaščita, odnos krščanstva do splava … Večkrat pa sta oba z možem na srečanjih mladinskega verouka kot gosta pričevala o zakonu, ki ga živita po katoliških načelih.

Za delo dobimo plačo, za zelo dobro opravljeno delo ali za dodatno delo pa je na mestu pohvala oziroma priznanje. Ker je Ines vse to zgledno uresničila, prihaja Slomškovo priznanje zanesljivo v prave roke.

 

S. Rebeka Kenda je po rodu Radovljičanka. Rojena je bila l. 1960 v Kranju. Zaposlila se je v vrtcu, potem pa je nekega večera pri devetnajstih letih po maši začutila Božje povabilo. Odločila se je za red šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja, ker je najbolj številčen, sama pa se je, sramežljiva, kot je bila, hotela skriti v množici.

Redovna pot jo je vodila v Trebnje, nato na Brezje. Takrat so sestre za preživljanje počitnic na Uskovnici najele zapuščen pastirski stan in tja je vodila skupine otrok. To je bil uvod v tridesetletno življenjsko poslanstvo. Otroci so na Uskovnici preživljali počitnice, ona pa se je sproti učila. Z Brezij se je preselila v Maribor in kasneje v Ajdovščino, vendar so poletni programi na Uskovnici še trajali. L. 2000 jim je lastnik odpovedal najem. Dogovorila se je za začasno preselitev v Otalež in z dovoljenjem predstojnice iskala novo hišo. Našla jo je v zapuščenem zaselku Kanji Dol. S soglasjem lastnikov je 14 let zapuščena hiša počasi postajala dom duhovnosti Eden.

Kanji Dol leži pod Javornikom v občini Idrija, na meji z občino Ajdovščina. Od l. 2003 do letos je bil njen dom in dom duhovnosti Eden. Na domačiji, ki jo je sestra Rebeka preuredila s pomočjo dobrih ljudi iz Ajdovščine in okolice, se na leto zvrsti od 1300 do 1500 otrok, mladih in staršev v počitniških tednih in ob prostih vikendih. Prihajajo iz vse Slovenije. Sestra Rebeka se drži starodavnega meniškega vodila Ora et labora. Moli in delaj. V zmedi različnih vzgojnih poti se ji zdi najbolj varna pot za Jezusom s Svetim pismom v roki.

Pri sestri Rebeki je veliko stvari v znamenju števila tri. V družinski sobi v Ednu je postavila v obnovljeno kapelico kip Brezmadežne, da bo skrbela za vzgojo otrok. Pod 'bohkov kot' je postavila kip svetega Jožefa delavca, da je prevzel skrb za gospodarstvo in ekonomijo. Ime Eden pomeni razkošje Božje bližine, izobilje Božje besede in razsipnost Božjega usmiljenja. Dejavnosti v domu so razdeljene na tretjine: tretjina časa za slavljenje Boga (molitev, petje, zakramenti, obredi …), tretjina za spoznavanje vere (Sveto pismo, pogovori, delavnice …) in tretjina za skupno življenje (dobra dela, igre, sprehodi, opravljanje svojih dolžnosti …). Poudarja, da so tri stvari – postavljanje meja, fizični napor in odlaganje potreb – zelo pomembne za vzgojo in so poudarjene že takoj na začetku Svetega pisma. Zagotovo bi se našla še kakšna trojica …

Največ ji pomeni, da ji otroci, ki jih po mnogih letih sreča, povedo, da so se veliko naučili za življenje. Zdaj k njej hodijo že otroci teh otrok. »Čudovit občutek. Kot bi bila stara mama.« To podkrepi s citatom iz Svetega pisma: »Mati mnogih je zapuščena in nerodovitna se veseli v krogu svojih otrok.«

Za vzgojno delo, ki temelji na učenju o zdravem načinu življenja, je prejela petomajsko priznanje občine Ajdovščina za l. 2005. Letos je prejela odličje sv. Jožefa delavca, s katerim jo je škofija Koper odlikovala za njeno skoraj tridesetletno pot evangelizacije otrok, mladine in družin v Sloveniji. Svoje življenje in delo namenja hoji za Gospodom v skrbi za otroke, mlade in družine. Imela je vrsto intervjujev in predavanj, zadnje nosi naslov Pedagogika ljubezni.

Njena življenjska pot je sedaj na razpotju. Kam jo popelje in kaj ji prinaša, ve le dobri Bog, v katerega neomajno zaupa: »Da je pot, po kateri hodim, prava, je tako jasno, da o tem sploh ne razmišljam. Včasih resda pridejo težki trenutki, kot povsod, a nikoli nisem imela skušnjave, da bi ravnala drugače. Ta poklic in delo me izpolnjujeta. Ko človek izroči svoje življenje Bogu, je vse lažje.« Za konec še ena njena izjava: »Mati Terezija pravi: 'Sem svinčnik, s katerim Bog piše,' jaz pa, da sem metla, s katero Bog pometa!«

 

Alojz Grahor se je rodil l. 1957. L. 1981 je diplomiral na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, smer matematika, in kasneje magistriral.

L. 1981 se je zaposlil na Srednješolskem centru Postojna,od l. 1999 pa je profesor matematike na Škofijski gimnaziji Vipava. Med letoma 2008 in 2015 je bil tudi asistent za matematiko na Univerziv Novi Gorici. Nekaj let je bil član šolskih svetov dveh osnovnih šol. Od l. 2015 opravlja funkcijo pomočnika ravnatelja za šolo (pedagoški vodja) na Škofijski gimnaziji Vipava. Svojo vizijo dela z učitelji, dijaki in starši je strnil v pet točk: skrb za dobre medsebojne odnose; oblikovanje spodbudnega šolskega okolja na temelju evangeljskih vrednot; razvijanje veščin, ki so pomembne za življenje; spodbujanje k učenju učenja ter poučevanje in učenje vsebin.

Sodelavce in dijake bogati s svojo tankočutnostjo, pozornostjo in trudom za dobre medsebojne odnose. Občudovanja vredna je njegova pripravljenost za reševanje vseh vrst problemov: strokovno-matematičnih, organizacijskih, vzgojnih in pedagoških. V poučevanje in delo z dijaki ter učitelji vedno znova vnaša svežino in inovativnost. L. 2005 je med prvimi v Sloveniji oblikoval spletno učilnico za matematiko »Matematični borječ« z učnim gradivom za srednješolce. Več let že pripravlja posnetke razlag matematične snovi in jih objavlja na spletu. Svoje znanje in izkušnje s tega področja je uspešno uporabil kot koordinator pouka na daljavo ob koncu letošnjega šolskega leta.

S svojo zagnanostjo, aktivnostjo in marljivostjo je zgled in spodbuda za vse deležnike vzgojno-učnega procesa v našem okolju (dijake, starše, učitelje, vzgojitelje). Še posebej se odlikuje v skrbi za dijake s socialnega roba. Vsako leto pripravi predavanje za starše dijakov prvih letnikov na temo Med domom in šolo.

Poleg rednega poučevanja na šoli organizira in vodi priprave na različna tekmovanja v matematiki, logiki in finančni matematiki. Dijaki so pod njegovim mentorstvom osvojili številna zlata priznanja, nagrade ter se udeležili matematične in lingvistične olimpijade. Njegovi dijaki vrsto let sodelujejo na tekmovanju mladih raziskovalcev v matematiki. Spodbuja jih k vedoželjnosti, raziskovanju in javnemu nastopanju. Bil je mentor 28 mladim, ki so (razen dveh srebrnih) vsi dosegli zlata priznanja. Dvakrat so se uvrstili na Evropsko srečanje mladih znanstvenikov. Zadnji dve leti svoje izkušnje pri izdelavi raziskovalne naloge deli kot somentor na drugi osnovni šoli. Sodeloval je tudi pri organizaciji številnih projektov in mednarodnih srečanj za dijake in profesorje.

Od uvedbe splošne mature je Alojz Grahor zunanji ocenjevalec maturitetnih preizkusov iz matematike. Že osmo leto je član državne predmetne komisije pri splošni maturi za matematiko. Sodeloval je v projektu posodobitve učnih načrtov v gimnazijah. Dejavno sodeluje na seminarjih za učitelje v okviru Zavoda RS za šolstvo, na mednarodnih konferencah o učenju in poučevanju matematike in je recenzent e-učbenikov.

Dejavno je vključen v Društvo katoliških pedagogov Slovenije, kjer s konstruktivnimi idejami plemeniti njegovo delo. Bil je večletni član nadzornega odbora. Pomagal je tudi pri izvedbi svetoletnega romanja v Logu pri Vipavi. Farani župnije Šturje v Ajdovščini ga poznajo kot bralca Božje besede in izrednega delivca obhajila. Svoje izkušnje je delil tudi s skavti stega Postojna 1, v katerem je bil nekaj let stegovodja in vključen v skupino odraslih skavtov. Je vitez Božjega groba.

Lojze, kot ga kličejo domači, prijatelji in sodelavci, je dober mož in družinski oče ter priljubljen 'stari ate'. Njegova prijaznost, dobra volja in ustrežljivost ne poznajo meja. Kako mu uspe z dobro voljo ustreči željam kolegov v službi, ostaja nerešljiva uganka. S kritično distanco spremlja svet in dogajanje okrog sebe in znotraj družbe ter stroke in neumorno išče sprejemljive rešitve. Vsem, ki ga poznamo, plemeniti življenje in vanj vnaša zdrav optimizem.

Utemeljitve Slomškovih priznanj za leto 2019

 

V soboto, 28. 9. 2019, je bilo na Ponikvi tradicionalno srečanje učiteljev, vzgojiteljev, katehetov in staršev. Tam smo Slomškova priznanja podelili ge. Janji Lajevec, dr. Vinku Potočniku in ge. Martini Koman. Naziv častni član DKPS je prejel dr. Janko Kos. Povzemamo utemeljitve priznanj, prejemnikom iskreno čestitamo in se zahvaljujemo za njihovo delo.

 

Dr. Janko Kos se je rodil v Ljubljani, 9. 3. 1931. Leta 1956 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz primerjalne književnosti in leta 1969 doktoriral. Služboval je kot dramaturg v lutkovnem gledališču in kot gimnazijski profesor. Leta 1970 je dobil izredno, leta 1975 pa redno profesorsko mesto za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in bil predstojnik tega oddelka v letih 1976–1986. Od leta 1977 je bil izredni, od leta 1983 pa je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, v okviru katere je nekaj časa upravljal tudi Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Bil je sourednik številnih revij in knjižnih zbirk ter glavni urednik Literarnega leksikona.

V letih 1973–1976 in 1984–1986 je bil predsednik izvršilnega odbora Društva za primerjalno književnost SR Slovenije; upravnik Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede SAZU v letih 1980–1983; predsednik Znanstvenega sveta tega inštituta 1984–1995; član Strokovnega sveta SRS za vzgojo in izobraževanje od leta 1988; predsednik žirije Jurčičevega sklada 1993; član Nacionalnega kurikularnega sveta 1995; predsednik sveta Kulturnega foruma 1995; predsednik programske komisije Sveta RTV Slovenije 1997, član Sveta RS za visoko šolstvo 2005, član programskega sveta RTV Slovenija 2007.

Začel je s pisanjem kritičnih in esejističnih spisov o slovenski književnosti, načelnih vprašanjih literature, kritike in esejistike in nato prešel k znanstveni obravnavi. Interpretiral je Prešernov pesniški razvoj in obdelal njegovo razmerje do evropske romantike; ukvarjal se je z Vodnikom in Čopom, pisal o Cankarju in objavil več pomembnih študij o smereh in razvojnih težnjah novejše slovenske literature ter o njenih pomembnejših zastopnikih, vodil pa je tudi interdisciplinarno raziskavo Brižinskih spomenikov. Na področju primerjalne literarne zgodovine je obravnaval zlasti razsvetljenstvo, predromantiko, romantiko, avantgardo in modernizem ter postmodernizem. Analiziral je glavne zamisli primerjalne književnosti na Slovenskem. Preiskoval je temelje literarne zgodovine in periodizacije, načelne opredelitve dob, smeri, tokov in gibanj. V literarno teorijo je vpeljal novo sistematiko, podrobno obdelal morfologijo in aksiologijo, pregledal zgodovino literarnih tipologij in vzpostavil nov tipološki sistem z osnovnimi kategorijami (verizem, hermetizem, klasika). Med vrstami in zvrstmi je posebej raziskoval roman in liriko. Analiziral je metode literarne vede in njihove slovenske aplikacije. Z izpolnjeno verzijo duhovnozgodovinske metode je bistveno prenovil historično-empirično osnovo svoje stroke. Poleg znanstvenih in kritičnih spisov je pripravil tudi nekaj znanstvenokritičnih izdaj, številne učbenike, priročnike in antologije.

Kosova bibliografija obsega več kot 650 enot, med temi so samostojne knjižne monografije (preko 30), razprave in študije, spremne besede, ocene in intervjuji, poleg tega številne geselske enote za Enciklopedijo Slovenije.

Leta 1986 je (s sodelavci) prejel nagrado Kidričevega sklada za urejanje in avtorstvo pri seriji znanstvenoraziskovalnih razprav Literarni leksikon (ZRC SAZU), leta 1988 mu je bil podeljen red zaslug za narod s srebrnimi žarki, po upokojitvi je bil leta 1999 imenovan za zaslužnega profesorja ljubljanske univerze, 2001. leta je dobil Zoisovo nagrado za življenjsko delo, leta 2004 veliko priznanje Filozofske fakultete za pedagoško delo in 2019 zlati red za zasluge Republike Slovenije.

 

Janja Lajevec se je rodila 1. 8. 1945 mami Alojziji in očetu Milanu Mlakarju kot peti, najmlajši otrok. V tistih povojnih časih življenje družini ni prizanašalo, a so z vero v Božjo dobroto in Marijino varstvo ostali zvesti Bogu, domovini in samim sebi. Otroštvo so preživljali skromno, saj je oče ob pritisku tedanjega režima doživel táko psihično stisko, da je bil hospitaliziran in je do konca življenja preživel v umobolnici. Bil je slikar in ta talent je podedovala tudi Janja. Imela je željo pomagati otrokom. Aktivno se je vključila v župnijo in ob takratnem kaplanu Miru Permetu kalila svojo željo, da bi pomagala drugim. V šentpetrski veroučni skupini se je zaljubila in zavezala svojemu možu Borutu.

Skupaj z njim, v zavesti, da smo na svet poslani zato, da delamo dobro, je vse svoje talente in moči usmerjala v dobro za druge, v 'biti blizu' možu in graditi zakonski odnos, v katerem je rasla sama in ob tem ustvarjala okolje in prostor za kvalitetno rast svojih otrok in otrok, ki so bili poslani na njuno pot. Koliko otrok sta jemala s seboj na morje, v gore, je težko prešteti. Kako globoka je bila njuna zavest: »'Zanalašč' delati dobro!«

Diplomirala je iz specialne pedagogike in se zaposlila v Centru slepih in slabovidnih v Ljubljani. Ko so se rojevali otroci, je ob spoznanju, da se ob delu s slepimi ne more razdajati v celoti, nadaljevala svoje delo v dijaškem domu za medicinske sestre. Vedno je pričevala in pokončno vzgajala za dobro. Bivši dijaki in dijakinje jo pozdravljajo s hvaležnostjo. Vedno jih je v molitvi priporočala v varstvo in jim bila blizu.

Hči Katarina se spominja, kako sta jih starša vzgajala za pristno dojemanje Stvarnika v čudenju in globoki hvaležnosti za to, kar nam je podarjeno. Naučila sta jih, da so se z njim pogovarjali brez strahu, v zavesti hvaležnosti. Kako pa naj drugače gradiš odnos z nebesi, če jih ne doživljaš kot kraj, kjer smo doma?

Svojo službeno pot je nadaljevala kot vzgojiteljica v Škofovih zavodih. Bila je blizu dijakom. Nekateri prijemi vodstva so bili skregani z njenimi prepričanji. Po upokojitvi je svojo ljubezen do vzgojiteljskega poklica nadaljevala v rejništvu dveh gluhih otrok. Srečna je bila, čeprav je bilo njeno delo zelo naporno in odgovorno.

Janja je od samega začetka aktivno povezana z DKPS. Tudi sedaj skrbi za svojo duhovno rast in hodi na duhovne vaje, Slomškove dneve, duhovno branje in rada priskoči na pomoč, kadar je to potrebno. Danes je babica šestnajstim vnukom. Po smrti moža se je v celoti posvetila poklicu babice. »Sama si je kriva, zakaj pa nas je imela in s svojim zgledom prepričala v to, da imamo danes svoje otroke, da se splača 'zanalašč' vztrajati v dobrem in se imeti rad,« je hudomušno povedala njena hčerka.

Kot zgledna kristjanka je aktivna tudi pri Karitas in v župniji. Od leta 1991 do 1996 je bila članica upravnega odbora društva. Vsa leta pa je spremljala delovanje društva in se udeleževala naših dejavnosti.

 

Dr. Vinko Potočnik se je rodil leta 1947 v Ravnah pri Šoštanju. Po osnovni šoli je leta 1962 vstopil v Slomškovo semenišče v Mariboru. Po gimnazijski maturi leta 1966 je študiral teologijo na Teološki fakulteti v Ljubljani in po diplomi leta 1972 prejel duhovniško posvečenje. Po dveh letih kaplanske službe v stolnici v Mariboru je nadaljeval študij družbenih ved na papeški univerzi Gregoriana v Rimu. Leta 1980 je doktoriral s področja družbenih ved. Od leta 1981 do upokojitve leta 2011 je bil predavatelj za sociologijo religije in psihologijo religije na Teološki fakulteti v Ljubljani in enoti v Mariboru.

V svojem znanstvenoraziskovalnem delu se posveča predvsem proučevanju sodobnega človeka in njegove religioznosti ter njegovemu umeščanju v sodobno kulturo in družbo. Znotraj slovenskega in srednjeevropskega prostora proučuje mesto religiozne kulture, vrednotne in etične usmeritve ter medgeneracijsko sodelovanje. V času svoje akademske poti je sodeloval v mednarodnih projektih proučevanja religioznosti tako na evropski kot svetovni ravni. Vrsto let je opravljal službo prodekana in predstojnika enote Teološke fakultete v Mariboru. Zaslužen je za uvedbo dvopredmetnega programa teologije v navezavi z različnimi programi – najprej na Pedagoški in nato Filozofski fakulteti v Mariboru.

Dr. Potočnik je zagotovo bistveno prispeval k razvoju sociologije religije v Sloveniji, hkrati pa je vsa leta svojega znanstvenega dela ostajal predan tako pedagoškemu kot pastoralnemu poslanstvu. Velja za priljubljenega, odprtega in dinamičnega predavatelja, hkrati pa teoretična spoznanja nenehno prevaja v konkretno pastoralno delo Cerkve na Slovenskem. Tako je sodeloval na mnogih pastoralnih in katehetskih posvetovanjih in simpozijih. Prispeval je poglobljene analize religioznosti v sodobnem slovenskem okolju, ki so pomembno prispevale k razumevanju kristjana v sodobni družbi in kulturi. Tudi po upokojitvi ostaja aktiven v pastoralnem delu v različnih župnijah in pastoralnih telesih tako na škofijski kot slovenski ravni. Čeprav so številke v raziskavah pogosto zaskrbljujoče, ne izgubi zaupanja v človeka in iskanje novih poti.

Prav v prepoznavanju znamenj sodobnega časa in človekovega mesta ter njegove religioznosti v družbi vidimo pomemben prispevek na področju razvijanja dobrih pastoralnih, pedagoških in katehetskih praks. Mnoge usmeritve v Cerkvi na Slovenskem, tudi pastoralni načrt Pridite in poglejte (2012) ter Slovenski katehetski načrt (2017), svojo analizo družbe in človeka v njej gradijo na spoznanjih in izsledkih znanstvenoraziskovalnega dela dr. Potočnika. Z njim nas vabi, da bi v vseh vzgojno-izobraževalnih prizadevanjih (za)upali: »Cerkev je povabljena, da trdna navznoter pogumno spoznava in razume okolje, v katerem je. Ga niti ne obsoja niti se z njim ne prepira. Nova evangelizacija ni morala, ampak srečanje z Očetom v Kristusu« (V mreži, 2018).

 

Martina Koman se je rodila 2. 1. 1931 v Ljubljani. Hodila je v II. državno mešano osnovno šolo Valentina Vodnika v Zgornji Šiški v Ljubljani. Vsa leta druge svetovne vojne je obiskovala nižjo gimnazijo. Po vojni je obiskovala žensko realno gimnazijo v Ljubljani, ki je dve leti po vojni še upoštevala ločitev po spolu. Vpisala se je na matematični oddelek Prirodoslovno matematične fakultete v Ljubljani, kjer je tudi diplomirala.

Njena poklicna pot profesorice matematike in fizike se je po odločbi začela na Jesenicah, kjer je bila takrat gimnazija še osemletna. Ko so gimnazijo razpolovili in so nižje oddelke priključili osnovni šoli, je poučevala na OŠ Prežihov Voranc. Tu je bila tri leta pomočnica ravnatelja, pozneje pa je učila v gimnaziji na Jesenicah. Zadnje profesorsko mesto je dobila na Gimnaziji Postojna, kjer je 8 let delala tudi kot pomočnica ravnatelja, v času, ko se je z uvedbo usmerjenega izobraževanja izobraževalna ponudba šole razširila na tehniške in poklicne šole s področja strojništva, kovinarstva, lesarstva in ekonomije. Sodelavci v Postojni so jo poznali kot 'deklico za vse', saj se je lotila vsakega dela, ki ga je bilo treba postoriti, ne da bi se spraševala, kdo bi to moral storiti ali je za to plačan. Vse svoje poklicno življenje je bila aktivna članica Društva matematikov, fizikov in astronomov, veliko let je bila tajnica društva, dolgoletna članica skupine za pedagoško dejavnost, leta 1983 pa celo prva in edina ženska predsednica.

V času slovenske osamosvojitve se je upokojila, a dela, radoživosti in volje do življenja ji še danes ne manjka. V letih, ko je skrbela za strica v Zagrebu, je aktivno sodelovala v društvu Slovenski dom Zagreb in bila prva predsednica duhovne sekcije in MePZ A. M. Slomšek. Z njimi je ostala povezana tudi potem, ko se je vrnila domov v Dravlje in skrbela za sestro, z njimi je povezana tudi sedaj. Jesen življenja preživlja v domu upokojencev v Postojni, kjer je dolgoletna predsednica sveta stanovalcev, prostovoljka, ki veliko svojega časa posveča ostalim varovancem, skrbi za kapelo, knjižnico, pomaga pri duhovni oskrbi varovancev, sodeluje na raznih prireditvah in v projektih, nekaterim učencem pa še danes pomaga pri trenju matematičnih orehov. Vedno se iskreno razveseli novih generacij mladih zdravstvenikov, ki v domu, kjer stanuje, opravljajo praktično usposabljanje. Nikdar jih ne pozabi pohvaliti in se jim čuditi, kako z dobro voljo opravljajo dela pri negi varovancev. V njih vidi človeka vredno prihodnost.

Svojo moč črpa iz globoke vere, ki se je nanjo razlila ob domačem ognjišču. Vera, odgovornost, pogum in domoljubje so njena dota, ki ji noben politični sistem ni mogel priti do živega. Odprtost do ljudi, ki jih srečuje na svojih življenjskih poteh, pravičnost z zdravo mero razuma, pluralnost in modra kritična distanca do dogodkov, ki jim je priča, so lastnosti, ki jo najbolj opredeljujejo. Njena vedrina in delavnost bogatita skupnosti, ki jim pripada. Najbolj je zadovoljna, ko delo za dobro skupnosti, ki si ga naloži, kar najbolje opravi. Pedagoški etos je neločljiv del njenega življenja. In kot pravi sama, je »Božja režija na dolgi rok« najboljša popotnica v njenem bogatem življenju, ki je svetel zgled in dejavna spodbuda tako njenim nekdanjim učencem kot njenim nekdanjim kolegom, končno pa tudi sostanovalcem in osebju v domu, kjer prebiva.