Če si ljubezen, si eno veliko srce, si nekdo, ki prinaša iskrenost, toplino, smeh, mir, spoštovanje, pozornost, svobodo, življenje …

Erika Ašič

Utemeljitve za leta: 2022, 2021, 2020, 2019

Utemeljitve Slomškovih priznanj za leto 2022

V soboto, 24. 9. 2022, bo na Ponikvi tradicionalno srečanje učiteljev, vzgojiteljev, katehetov in staršev. Tam bodo Slomškova priznanja prejeli: Marija Prikeržnik, Anka Savelli Gaser ter Albin Vrabič. Naziv častni član DKPS bo prejel Valentin Inzko. Povzemamo utemeljitve priznanj, prejemnikom iskreno čestitamo in se zahvaljujemo za njihovo delo.

 

Valentin Inzko se je rodil 22. maja 1949 v slovenski družini v Celovcu na avstrijskem Koroškem. Obiskoval je dvojezično šolo v Svečah v občini Bistrica v Rožu. Po končani slovenski srednji šoli v Celovcu leta 1967 se je vpisal na Univerzo v Gradcu, kjer je študiral pravo in filologijo. Med letoma 1972 in 1974 je obiskoval Diplomatsko akademijo na Dunaju.

Leta 1974 je začel delati na avstrijskem zunanjem ministrstvu. Med letoma 1982 in 1986 je delal kot tiskovni predstavnik na avstrijskem konzulatu v Beogradu. V okviru avstrijske misije pri Združenih narodih je odšel v Mongolijo in Šrilanko. Zaradi domotožja se je leta 1990 vrnil in do leta 1996 delal kot kulturni ataše v Pragi. V letih 1996–1999 je bil avstrijski veleposlanik v Bosni in Hercegovini. Leta 2005 ga je avstrijski predsednik imenoval za avstrijskega veleposlanika v Sloveniji. Od marca 2009 do leta 2021 je bil sedmi visoki predstavnik za Bosno in Hercegovino. Inzko je tako postal že drugi koroški Slovenec po Wolfgangu Petritschu na tem mestu. Njegova vloga v Bosni in Hercegovini je bila pomembna, saj je pomagal ubraniti državo in njene ustanove pred prenosom različnih funkcij v Republiko Srbsko. Dosegel je, da tematika BiH pri OZN ni bila pozabljena. Tik pred odhodom iz Sarajeva je sprejel sklep, da se v kazenski zakonik vključi zanikanje genocida in odlikovanje vojnih zločincev za kazniva dejanja.

Poleg slovenščine in nemščine tekoče govori še hrvaško, rusko in češko. Med drugim je v slovenščino prevedel delo Vaclava Havla Življenje v resnici in Moč brezmočnih. Za sabo ima kakih 200 obiskov glavnih mest sveta, vrsto nastopov v OZN in drugih pomembnih srečanj na najvišji ravni.

Junija 2010 je bil izvoljen za predsednika Narodnega sveta koroških Slovencev. Kot predsednik pozdravlja vsako pobudo, ki koristi slovenski narodni skupnosti in doprinese k izboljšanju in večji učinkovitosti zastopstva koroških Slovencev. Prepričan je, da bi moral biti končni cilj, da manjšina govori z enim glasom in zastopa svoje legitimne interese na skupen in enoten način. Vsakič, ko bo manjšina imela usklajena in skupna stališča, bo nastopanje narodne skupnosti pred koroško in avstrijsko vlado ali pa Vlado Republike Sloveniji lažje in uspešnejše.

Poročen je z argentinsko Slovenko, operno pevko Bernardo Fink Inzko.

In še ena zanimivost: leta 1970 je ustanovil Slovenski atletski klub (SAK), ki sedaj igra v najvišji koroški ligi. Iz tega kluba je izšlo tudi nekaj športnikov, ki so segli po najvišjih rezultatih.

Valentin Inzko je človek, ki mu kultura in slovenstvo veliko pomenita. Na to kaže tudi zapis na spletni strani (primorski.eu), ki pravi: »Einspielerjeva domačija, domačija njegovih prednikov po materini strani, je v celoti ohranjena, vendar ne samo to. V Svečah je Inzko odkupil star skedenj in ga preuredil v majhen kulturni center. To je bila velika investicija, nekakšno darilo koroškim Slovencem in domači vasi, ki si še ni priborila niti dvojezične table, čeprav je občina zadevni sklep že sprejela. Tu se bo dogajala kultura, ne samo slovenska in koroška, ampak kultura z veliko začetnico, pa čeprav v majhnem prostoru, kajti Inzko je svetovljan, človek odprtih pogledov in velike srčne kulture, Slovenec in državljan sveta obenem.«

Inzko je svoje delo opravljal z ljubeznijo do ljudi, do resničnosti in pravice. S srcem in preudarnostjo je sprejemal mnoge težke odločitve. V skrbi za prihodnost je nenehno iskal ravnovesje med politiko (diplomatsko etiko) in čustvi. Delal je po svoji vesti in sledil temu, kar je prav, čeprav ni bilo lahko.

 

Marija Prikeržnik se je rodila 5. januarja 1969 v Slovenj Gradcu kot najmlajša v družini s tremi otroki. Osnovno šolo je obiskovala na Prevaljah. Že od otroških let je aktivno sodelovala v župniji Prevalje, v otroškem in mladinskem pevskem zboru ter v mladinski skupini. Po Gimnaziji v Ravnah na Koroškem je izobraževanje nadaljevala na Teološki fakulteti, prva tri leta v Ljubljani in zadnji dve leti v  Mariboru  Leta 1992 je zaključila študij z diplomsko nalogo z naslovom Skrb za vzgojo in izobraževanje laikov.

V šolskem letu 1991/1992 je kot absolventka začela poučevati verouk, kar dela že dobrih 30 let.

Zaključila je program usposabljanja iz geštaltterapije za osebno, zakonsko in družinsko svetovanje ter nekaj let vodila svetovalnico v okviru Župnijske Karitas Ravne. Aktivno je vključena v kulturno dogajanje na Ravnah na Koroškem v okviru dejavnosti, ki jih organizira Kulturno društvo Svitanje, katerega predsednica je bila 13 let.

Pri katehetskem delu uporablja sodobne in inovativne pristope, ves čas posodablja učna sredstva in odkriva poti, kako otrokom in mladim približati temeljna spoznanja o veri in v njih prebuditi življenje po njej. Otroke in mlade vključuje v dejavno sodelovanje v župniji in v lokalni skupnosti.

V času pandemije covida-19 je katehetsko delo izvajala s pomočjo različnih spletnih orodij in pripravljala gradiva na spletni strani župnije za vsak razred posebej.

Vodila je pripravo otrok in staršev na prejem zakramentov svete spovedi, svetega obhajila in svete birme. S svojimi organizacijskimi spretnostmi in pedagoškim čutom uspešno motivira in omogoča sodelovanje vsem posameznikom, ne glede na starost, predznanje ali individualne značilnosti.

V župniji Ravne na Koroškem z animatorji od leta 1994 vodi počitniški program za otroke, najprej t. i. veroučna potepanja, sedaj pa oratorij (tudi v župniji Kotlje). V obeh župnijah organizira miklavževanje in koledovanje otrok ob novem letu. Vodila je otroški pevski zbor v župniji Mežica, še vedno vodi otroški zbor v župniji Ravne na Koroškem. Od leta 2018 spremlja in spodbuja veroučence v župniji Kotlje k sodelovanju pri Slomškovem bralnem priznanju.

Marija Prikeržnik je bila kot zastopnica mariborske nadškofije članica Slovenskega katehetskega sveta, sodelovala je v ožjem odboru pri pripravi Katehetskega simpozija. Že nekaj let je članica vodstva katehistinj v mariborski nadškofiji. Kot dekanijska referentka za mladino skupaj z zastopniki mladih iz posameznih župnij organizira skupna srečanja mladih.

Napisala je več strokovnih prispevkov in sodelovala pri pripravi delovnih zvezkov in priročnikov za katehete. Leta 2016 je izšel delovni zvezek za pripravo na birmo z naslovom Za tvojo duhovno rast, ki je njeno samostojno avtorsko delo. V župniji Ravne na Koroškem od začetka izhajanja (1998) ureja mesečni župnijski list Vogelni kamen.

Izjemno dejavna je tudi na področju kateheze odraslih. Več let je vodila katehumenat. Že dobrih 25 let organizira v župniji Ravne na Koroškem t. i. adventne večere za odrasle, mesečna srečanja skupine staršev in vodi biblično skupino. Večkrat je organizirala enodnevna srečanja dekanijskih bibličnih in drugih skupin na dekanijski in škofijski ravni. Vsako leto organizira duhovne vaje za člane biblične skupine.

Vsa leta je aktivna članica župnijskega pastoralnega sveta ter pomaga pri vodenju zborovskega in ljudskega petja. Koordinirala je sinodalna srečanja v župnijah Ravne na Koroškem, Kotlje in Strojna in na ta način vzpostavljala možnosti za dialog o temeljnih vprašanjih sodobne Cerkve med različnimi posamezniki in skupinami.

Pastoralna asistentka Marija Prikeržnik dejavno sooblikuje katehetsko in pastoralno delo v župnijah Ravne na Koroškem in Kotlje, njeno delo pa pomembno sooblikuje katehetsko-pastoralno delovanje na ravni dekanije in širšega slovenskega prostora. Svoje delo opravlja strokovno in odgovorno. V ospredje vedno postavlja tiste, ki so ji zaupani, in se pri tem pogosto angažira preko svojih meja. Označujejo jo zavzetost, predanost, navdušenost in zanesljivost, predvsem pa vsako delo opravi z velikim veseljem. Pri verouku uvaja sodobne didaktične pristope in skrbi za razvoj ustreznih gradiv za katehetsko delo. Pri tem išče tudi poti za sodelovanje s starši otrok in tako posredno skrbi za njihovo versko in duhovno rast. Redno se izpopolnjuje na področju katehetskega in pastoralnega dela. Svoj poklic živi v polnosti kot poslanstvo, predvsem pri delu z otroki in mladimi.

 

Anka Savelli Gaser je Slovenka, rojena 23. novembra 1941 v Ljubljani. Od 17. junija 1954 živi v Buenos Airesu v Argentini.

Po osnovni šoli in gimnaziji v Argentini je nadaljevala študij klavirja ter pridobila naziv profesorice klavirja. Poročila se je z Mihom Gaserjem in postala mati treh sinov, sedaj pa je srečna stara mama osmim vnukom, ki znajo govoriti slovensko.

Ankin oče Julij je kmalu po prihodu v Argentino ustanovil reprezentativni SPZ Gallus (1948), ki je bil zelo pomemben del Ankinega življenja.

Ko je živela še v Ljubljani, je vsako leto nastopila na letni produkciji v Hubadovi dvorani. Nastopala je tudi v Slovenski filharmoniji in v radijski oddaji Mladi umetniki izvajajo velike umetnike. V Argentini je prvič javno nastopila, ko je otroški zbor SPZ Gallus uprizoril spevoigro Radovana Gobca Kresniček, Anka pa ga je spremljala na klavirju.

Anka je več kot 65 let spremljala slovenske zbore – najprej na harmoniju in klavirju, nato na električnih orglah, kasneje tudi na pravih orglah. SPZ Gallus je spremljala od leta 1954 do 1991, nekaj let ga je tudi vodila. Zbor je na tekmovanju argentinskih mešanih zborov dosegel tretje mesto, gostoval je tudi v večjih mestih. Vsako leto so izvedli dva koncerta; enega sakralnega, drugega z narodnimi, ponarodelimi ter umetnimi pesmimi. Redno so peli pri cerkvenih slovesnostih.

Maja 1991 je zbor imel turnejo po Sloveniji, saj je bilo to leto posvečeno največjemu slovenskemu skladatelju J. P. Gallusu. Deseti koncert so izvedli v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, ki ima prostora za 1400 ljudi, a je bila premajhna, zato so obiskovalcem ponudili stojišča in na hodnikih predvajali celoten koncert na velikih ekranih. Nekaj let po praznovanju petdesetletnice zbora je Anka zbolela in opustila zbor, ki pa se zaradi različnih vzrokov ni obnovil.

Leta 1957 je postala članica Slovenske dekliške organizacije in prevzela funkcijo referentke za petje. Ustanovila je zbor Slovenske mladenke. Zbor sedemnajstih slovenskih deklet je bil zelo uspešen. Kasneje je nastal še Slovenski komorni zbor. Anka je na Pristavi več kot sedem let vodila mešani mladinski zbor, zbor žena, mešani zbor odraslih in tudi priložnostne skupine. Za zbore je od vsega začetka iskala domoljubne in predvsem narodne pesmi. Če jih ni našla, jih je priredila sama.

Okoli leta 1968 in 1970 je začela poučevati petje v Slovenski sobotni šolidr. Franceta Prešerna v Buenos Airesu, ki so jo obiskovali tudi njeni trije sinovi. Njen mož Miha Gaser, dober pevec in igralec, predvsem pa odličen režiser, je pomagal, da so z otroki naštudirali več spevoiger. Če ni bilo glasbenih partitur, je Anka skomponirala nove.

Na Pristavi so prirejali različne kulturne večere in proslave. Anka je za različne proslave napisala priložnostne pesmi. V zadnjih letih je komponirala. Napisala je več maš za različne zbore.

Od leta 2000 do 2021 je Anka poleg glasbe poučevala tudi slovensko slovnico in pravopis slovenskega jezika za višje razrede osnovne šole v Prešernovi sobotni šoli. Pred dvema letoma je zaradi epidemije poučevala otroke preko Zooma, sedaj pa poučuje samo manjšo skupino odraslih.

Dvakrat se je udeležila strokovnega seminarja v Sloveniji, ki ga je za učitelje in učiteljice slovenščine in drugih predmetov v slovenskem jeziku v sobotnih šolah v Argentini organiziral Zavod RS za šolstvo oz. Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport.

S svojim znanjem, veščinami in ljubeznijo do slovenstva je Anka Savelli Gaser več kot 65 let skozi besedno in glasbeno (po)ustvarjalnost navdihovala mlade potomce Slovencev v Buenos Airesu. S predanim delom je izjemno veliko prispevala k ohranitvi slovenske kulture, slovenske besede, predvsem pa slovenske pesmi.

Vse delo je Anka opravljala prostovoljno – brez plačila, iz čiste ljubezni do domovine Slovenije, kar so mladi prepoznali kot vrednoto in sledijo temu vzoru. Z glasbenim (po)ustvarjanjem je pomembno prispevala k razvoju pedagoške glasbene teorije in prakse. S sodelovanjem pri ustvarjanju glasbeno-scenskih programov je pomembno prispevala k uveljavljanju novih modelov pedagoške dejavnosti z mladimi vseh starosti. Razvijala ter uveljavljala je modele dobre vzgojne prakse. Mladim je srčno in načrtno posredovala etične in moralne vrednote, na katerih sta rasla in se razvijala slovenski narod in njegova kulturna tradicija. Zanjo je spodbujanje in ohranjanje slovenstva velika vrednota, to ji je sveto, zato si zasluži Slomškovo priznanje.

 

Mag. Albin Vrabič je bil rojen 26. januarja 1955. Na Univerzi v Ljubljani je leta 1978 diplomiral in postal univ. dipl. inženir strojništva. Študij je po 20 letih nadaljeval ter leta 2000 postal mag. menedžmenta neprofitnih organizacij.

Strokovna pot Albina Vrabiča je v celoti povezana z vzgojo in izobraževanjem. Leta 1979 je postal učitelj mehanike na Šolskem centru Velenje, leta 1988 pa ravnatelj Srednje strojne šole; to službo je opravljal do leta 1993. Naslednjih 5 let je bil vodja posebnih oblik izobraževanja odraslih, od leta 1998 do 2018 pa je bil ravnatelj Šole za rudarstvo in varstvo okolja. V tem času je bil tudi predavatelj višje strokovne šole ter višji svetovalec na Centru RS za poklicno in strokovno izobraževanje.

Bil je član različnih strokovnih skupin v okviru Šolskega centra Velenje, Zavoda RS za šolstvo, Ministrstva za šolstvo, Državnega izpitnega centra, Centra RS za poklicno izobraževanje, Šole za ravnatelje, CMEPIUS idr. Njegovo delo je bilo usmerjeno v razvoj, raziskovanje, prenovo in kakovost izobraževanja. Bil je predavatelj na različnih posvetih, strokovnih srečanjih in seminarjih ter avtor ali soavtor več kot 35 strokovnih del: učnih načrtov, priročnikov, katalogov, delovnih zvezkov s področja mehanike, strojništva.

Albin Vrabič je bil član različnih nadzornih organov, npr. Sveta Centra srednjih šol Velenje, CMEPIUS, Sveta Šolskega centra Velenje, Sveta študentskih domov Ljubljana.

Njegovo srčno, strokovno ter prizadevno delo so opazili tudi drugi, saj je prejel vrsto priznanj; že v času srednje šole je prejel priznanje za 1000 najboljših učencev srednjih šol Ljubljana (1972 in 1973), leta 1985 Šilihovo priznanje za posebne uspehe pri vzgojno-izobraževalnem delu, leta 1993 priznanje za učinkovito, kvalitetno in uspešno vodenje Srednje strojne šole v preteklem obdobju, leta 2020 pa nagrado RS za življenjsko delo na področju srednjega šolstva.

Albin Vrabič je pešec, kolesar, a ne mimoidoči. Človek, ki se ustavi, te pogleda v oči, krepko stisne dlan in se ti posveti. Po njih delih jih boste spoznali! Je človek, ki ceni in spoštuje vsakega sočloveka, v vsakem doživlja srečanje s Kristusom. Občutljivo prepoznava stisko, nemoč, negotovost, pa tudi radost in sposobnosti osebe, s katero se pogovarja – naj bo to dijak, sodelavec, sožupljan, sodržavljan, begunec, berač, morda iskalec in tlakovalec prihodnosti ali pa sosed, duhovnik, župljan, član Društva katoliških pedagogov. Vsak je po srečanju z njim osebno nagovorjen, odide pa v sebi okrepljen.

Albin Vrabič je svoje tehnično in akademsko udejstvovanje že v začetku podredil sočloveku – dijakom in sodelavcem. V sebi je zaznal, spoznaval in vseskozi nadgrajeval pedagoški poklic, poklic učitelja, mentorja in sogovornika, se mu odzval in prispeval k razvoju pedagoške ter poklicne in strokovne stroke v Sloveniji, kolikor so mu dopuščale moči v njegovem času in prostoru delovanja.

Pogosto smo slišali njegov stavek, ki ga je izrekel kot učitelj in kasneje kot ravnatelj Šole za rudarstvo in varstvo okolja na Šolskem centru Velenje: »Te dijake imamo. Drugih nimamo!« Maksima, ki pove vse o naravnanosti njegovega pedagoškega dela, osebni naravnanosti in ravnateljevanju. Iz dijakov so se on in njegovi sodelavci potrudili izvleči tisto najboljše, odkriti pri vsakem posamezniku njegova močna področja delovanja, ga spodbuditi k raziskovalnim nalogam, prostovoljnemu delu, javnemu nastopanju in udejstvovanju na različnih področjih družbenega življenja. Pod njegovo taktirko so vsi dosegli, da so dijaki v sebi našli moč za predstavitev svojih idej, inovacij, izboljšav, da so rasli v odgovorne, zrele in opolnomočene strokovnjake in ljudi, ki so danes najbolj delovno ter življenjsko aktivni ter s svojim strokovnim delom doprinašajo k našemu skupnemu in boljšemu jutri – torej prihodnosti.

Sam se je potrudil za strokovno rast in izobraževanje, skrbel pa je tudi za napredek srednjega šolstva v državi. Ukvarjal se je z različnimi projekti, ki so tudi po njegovi zaslugi dvignili raven našega strokovnega šolstva.

Zadnji dve desetletji je aktiven v različnih organih DKPS. Njegovo delovanje v društvu je pomembno za vse nas, saj s svojimi predlogi, prispevki in dejanskim izvajanjem skrbi za rast in prepoznavnost društva.

 

Utemeljitve Slomškovih priznanj za leto 2021

Prof. ddr. Barica Marentič Požarnik se je rodila leta 1940 v Ljubljani. Na klasični gimnaziji je maturirala 1958, leta 1962 je diplomirala iz psihologije in pedagogike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Po diplomi je na obeh področjih doktorirala, iz psihologije v Ljubljani leta 1971, iz pedagoških znanosti na Univerzi v Zagrebu leta 1994.

Svoje znanje je nenehno izpopolnjevala s študijem v tujini, med drugim kot Fulbrightova štipendistka v ZDA (mednarodni program za razvoj učiteljev – 1966/67), na Pedagoškem inštitutu v Oslu (1965) in kot štipendistka DAAD-a v Nemčiji (1974) ter v sodelovanju s številnimi raziskovalci po vsem svetu.

Najprej se je zaposlila na raziskovalnem oddelku Zavoda RS za šolstvo (1962–1965), nato je odšla na Pedagoški inštitut Univerze v Ljubljani. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani se je zaposlila leta 1971 in vse do upokojitve leta 2005 študente pedagogike in andragogike poučevala predmeta Pedagoška psihologija in Izkustveno učenje. Od leta 1971 do leta 1998 je bodoče učitelje s Filozofske fakultete in študente pedagoških smeri drugih fakultet poučevala tudi predmet Psihologija za študente. Pri teh predmetih je razvijala sodobnim spoznanjem in potrebam prilagojen program, študente aktivno vključevala v delo, pripravljala učna gradiva in med drugim leta 2000 napisala sodoben učbenik Psihologija učenja in pouka, ki je doživel številne ponatise in bil leta 2018 prenovljen. Leta 2019 je v soavtorstvu napisala tudi učbenik Izkustveno učenje.

Že leta 1971 je bila izvoljena v docentko, leta 1977 v izredno profesorico in leta 1989 v redno profesorico za pedagoško psihologijo. V letih od 1981 do 1983 je bila prodekanka Filozofske fakultete za študijske zadeve, od leta 1986 do 1988 pa predstojnica Oddelka za pedagogiko. Leta 1978 je bila pobudnica ustanovitve Centra za pedagoško izobraževanje Filozofske fakultete, saj se je zavedala, kako pomembno je, da ima institucija, ki pripravlja študente tudi na pedagoški poklic, strokovno službo za razvijanje tega dela izobraževanja in vseh tistih dejavnosti, ki pripomorejo h kakovostnejšemu oblikovanju učiteljev. V letih od 1978 do 1985 ter od 1996 do 2005 je bila tudi predstojnica tega centra.

Posebej je pomemben njen prispevek k razvoju visokošolske didaktike in kakovostnega visokošolskega izobraževanja. Eno izmed njenih zgodnjih del je Prispevek k visokošolski didaktiki iz leta 1978, ki je pionirsko tudi v evropskem merilu. Že od leta 1975 vodi seminarje, delavnice in poletne šole iz visokošolske didaktike, na katerih redno sodelujejo tudi mednarodno uveljavljeni strokovnjaki. Na temelju njenega dolgoletnega prizadevanja je bilo leta 1996 ustanovljeno Slovensko društvo za visokošolsko didaktiko, katerega predsednica je bila 10 let.

Pomemben je njen poudarek, da mora raziskovanje prispevati k razvoju in kakovosti vzgoje in izobraževanja ter da je v procesu raziskovanja vzgoje in izobraževanja vedno treba dati glas tudi učencem in učiteljem. Slednje je treba spodbuditi, da postanejo razmišljujoči praktiki in raziskovalci lastne prakse. V raziskovanju je skušala uveljaviti tudi kvalitativni pristop in akcijsko raziskovanje. Poudariti je treba tudi njeno aktivno prizadevanje na področju okoljske problematike in vzgoje za vrednote – za sodelovanje in sožitje, za odgovoren odnos ter skrb za soljudi in okolje, za trajnostni razvoj.

Njeno profesionalno delovanje sega na več področij: od zagotavljanja kakovostnega učenja in poučevanja ter ocenjevanja znanja, izobraževanja učiteljev, razvoja visokošolske didaktike, uveljavljanja sodobnejših pristopov v raziskovanju do okoljske vzgoje in vzgoje za vrednote. Prizadevala si je za uveljavljanje kakovostnega učenja in poučevanja, ki slonita na spoznanjih sodobnih kognitivno-konstruktivističnih teorij in vključujeta aktivnejšo vlogo učenca, osebno pomembno učenje, izkustveno učenje, razvijanje učnih strategij, samouravnavanje učenja in usvajanje kakovostnega znanja. Kakovost izobraževanja je neposredno povezana tudi z ocenjevanjem znanja. Ukvarjala se je s spremljanjem trajnosti gimnazijskega znanja ter vplivom (zunanjega) preverjanja in ocenjevanja znanja na kakovost pouka v gimnaziji. Posebej velja omeniti že leta 1987 objavljeno in še danes aktualno publikacijo Nova pota v izobraževanju učiteljev. Ves čas je zasledovala sodobne teorije in izkušnje izobraževanja učiteljev – tako na dodiplomski ravni kot v času pripravništva in prvih letih poučevanja ter v procesu stalnega strokovnega izpopolnjevanja. Raziskovala je pomen povezovanja teorije in praktičnega usposabljanja v izobraževanju učiteljev. Kritično je opozarjala na zasnovo pripravništva in strokovnega izpita učiteljev. V tem kontekstu je v naš prostor prinašala prva spoznanja o strokovnem razvoju učiteljev, skrb za ta razvoj pa je stalnica v vsem njenem profesionalnem delovanju.

Barica Marentič Požarnik je tudi po upokojitvi leta 2005 ostala vpeta v raziskovanje in pedagoško delovanje. Z Zavodom RS za šolstvo je sodelovala v projektu bralne pismenosti v vrtcu in šoli ter v projektu formativnega spremljanja.

Njen bibliografski opus je izjemno bogat. V Cobissu v letih od 1962 do 2021 najdemo 715 enot, katerih naslovi dokazujejo raznolikost področij, na katera sega njeno teoretično, raziskovalno in praktično delovanje. Med drugim je objavila 158 znanstvenih in strokovnih člankov (nekaj tudi za revijo Vzgoja), sodelovala (samostojno ali v soavtorstvu) pri 25 poglavjih v znanstvenih monografijah in pri desetih znanstvenih monografijah ter 11 učbenikih, objavila je številne strokovne članke. Bila je mentorica pri 15 doktorskih disertacijah, 33 magistrskih, treh specialističnih in 163 diplomskih delih, ki jih zelo pogosto označuje interdisciplinarnost. Njena zadnja knjiga z naslovom Moje življenje, moje učenje je izšla leta 2020, ob njeni 80-letnici. V njej predstavi svojo poklicno pot kot vir lastnega spoznavanja ter spodbujanja osebnega in poklicnega razvoja.

Barica Marentič Požarnik je v svojem pedagoškem in raziskovalnem delu obravnavala teme in vrednote, za katere si prizadeva naše društvo. Prepričana je, da mora biti proces pouka in učenja zasnovan čim bolj celostno in mora poleg razumske (spoznavne) zajeti tudi čustveno, socialno, telesno in duhovno razsežnost. Pomemben predpogoj za tako delovanje, kot pravi, je vzpostavljanje dobrih medosebnih odnosov, ki jih označujejo medsebojno spoštovanje in zaupanje ter zmožnost empatije. Pomembna naloga pouka je prispevanje k moralnemu zorenju mladih, k ustvarjanju vrednot, usmerjenih v občečloveške vrednote, ki ne veljajo le za določeno skupino ljudi ali ki enostransko poudarjajo npr. etiko pravic na račun etike odgovornosti.

Poudarja, da na kakovost učiteljevega dela vpliva »ne dolžina izobraževanja s kopico predmetov, literature in izpitov, ampak predvsem kakovost izobraževanja. Pomembno je, da študent v čim večji meri na lastni koži doživlja dobro izobraževanje z raznolikimi metodami in kakovostnim praktičnim usposabljanjem, da je med študijem in pripravništvom deležen kakovostnega mentoriranja in pozneje na šoli, kjer deluje, pristnih sodelovalnih odnosov s kolegi, medsebojne pomoči, izmenjave izkušenj. Ne smemo podcenjevati vloge hospitacij in refleksije ob njih.«

Po svojem pojmovanju učenja se nedvomno razlikuje od drugih slovenskih pedagogov. Razume in predstavlja ga kot spreminjanje pogledov in s tem tudi spreminjanje sebe. Trdi, da nas raziskave o učenju pripeljejo do naslednjih spoznanj: pri učenju niso pomembne le vsebine, temveč tudi sam proces; učenje ni le spoznavni, temveč tudi čustveno obarvan socialni proces; učenje ni le sprejemanje že pripravljenega znanja, temveč tudi postavljanje in preverjanje domnev, vključevanje domišljije, postavljanje vizij; ni le sprejemanje objektivnega znanja od drugih, temveč tudi samostojna, aktivna (re)konstrukcija idej, (po)ustvarjanje lastnega znanja; zajema tudi sistemsko in intuitivno mišljenje, tudi z interdisciplinarnim povezovanjem. Učitelj usposablja učenca, da postopno prevzame odgovornost za svoje učenje, da se osamosvoji; učitelj navaja učenca na metaučenje – razmišljanje, analizo, nadziranje lastnega procesa učenja.

Nagrajenka je za svoje delo dobila številna priznanja. Leta 1990 je prejela nagrado Staneta Žagarja, najvišjo nagrado v Sloveniji na področju vzgoje in izobraževanja, leta 1999 je prejela veliko nagrado Filozofske fakultete, leta 2001 priznanje Sova za delo na področju visokošolske didaktike, leta 2006 je bila imenovana za zaslužno profesorico Univerze v Ljubljani. Sodelovala je tudi v številnih mednarodnih projektih. V slovenski prostor je vnesla številne izvirne in plodne zamisli, koncepte, pristope in spremembe, katerih skupni imenovalec in rezultat sta kakovostnejša in bolj humana vzgoja in izobraževanje.

Barica Marentič Požarnik je s svojim delom oblikovala pomembna spoznanja o kakovostnejšem vzgojno-izobraževalnem delu, uvajala je novosti in spreminjala poglede na kakovost učenja in poučevanja, vlogo učenca in učitelja. S svojim pedagoškim in mentorskim delom je pomembno sooblikovala številne učitelje in druge pedagoške delavce na vseh ravneh vzgoje in izobraževanja ter pustila neizbrisen pečat na področju prizadevanj za kakovost izobraževanja učiteljev ter vzgojno-izobraževalnega dela v Sloveniji.

 

Marija Pisk se je rodila leta 1954 na Jesenicah. Izhaja iz trdne krščanske družine. Osnovno šolo je končala v Bohinjski Bistrici in nadaljevala šolanje na pedagoški gimnaziji v Tolminu. Leta 1975 je končala Pedagoško akademijo v Ljubljani (oddelek v Kopru)in postala učiteljica razrednega pouka. Kot praktikantka je prišla na Osnovno šolo Franceta Bevka v Tolminu in na njej ostala vse do upokojitve leta 2010. Zaposlena je bila kot učiteljica na razredni stopnji, delala je v skupini predšolskih otrok v pripravljalnici na šolo, v podaljšanem bivanju, od vpeljave devetletne osnovne šole pa v prvi triadi; bila je tudi mentorica nekaterih krožkov.

V kolektivu je delala s skupino kolegic, s katerimi so si bile blizu po razmišljanju in usmerjenosti. Njihov cilj je bil razvijanje in uveljavljanje modelov dobre vzgojne prakse. Etični kodeks jim je bil vodilo pri delu z učenci. Rada pove, da je bila v dobri družbi in da ji je Bog na pot poslal sodelavke, na katere je ponosna in jih ima zelo rada. Njeno pedagoško delo je bilo vedno usmerjeno v skupino in posameznika v njej. Z razumljivimi in življenjskimi razlagami ter navajanjem na sprotno delo, korektnim sodelovanjem s starši, spodbujanjem učencev k natančnosti in delavnosti je vsakemu omogočala rast na vseh področjih.

Po štiriindvajsetih letih delovne dobe je ob delu nadaljevala študij na koprskem oddelku Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani in leta 2002 postala profesorica razrednega pouka. V času poučevanja je pridobila naziv mentorica in svetovalka, leta 2008 pa naziv svetnica.

Njena kolegica pove: »Spomnim se, da se je ob prihodu počutila precej negotovo, a pravi, da smo jo učitelji na razredni stopnji sprejeli tako, da je že od prvega dne imela dober občutek. Spoznala sem, kakšen privilegij je delati z njo. Pri delu je odgovorna, odkrita, poštena, zanesljiva, sposobna, inovativna, vsakemu je pripravljena pomagati, svetovati. Zato smo jo v kolektivu cenili. Nikoli ni slabe volje. V timu učiteljic tretjega razreda smo na šoli prve začele z nivojskim poukom in ob pomoči in podpori ZRSŠ, OE Nova Gorica izdale delovno gradivo za fleksibilno učno diferenciacijo pri utrjevanju matematike v 3. in 4. razredu.«

Sodelovala je tudi z ZRSŠ. Črnogorskim pedagoškim delavcem je prenašala slovenske izkušnje o delu v devetletni osnovni šoli. Opravljala je delo svetovalke na ZRSŠ, OE Nova Gorica in izvajala naloge v okviru programa mentorske šole (študijska srečanja). V timu pedagoških delavcev prvega triletja si je prizadevala za strokovno in odgovorno delo z otroki. Ves čas je zagovarjala premišljen in otroku primeren prehod v osnovno izobraževanje. Na prvo mesto je postavljala didaktično igro in izkušenjsko učenje kot dva osnovna pedagoška pristopa pri poučevanju v prvem triletju. Njena usmeritev je bila, da je vsak otrok sprejet in upoštevan kot posameznik, ne glede na to, od kod izhaja.

Svoje izkušnje je delila tudi v skupini soavtorjev učbeniškega gradiva za devetletko, in sicer za področje matematike v 4. in 5. razredu in učbeniškega didaktičnega kompleta Naša ulica za 1., 2. in 3. razred.

Sodelovala je v razvojni skupini IKT ter pridobila naziv in licenco multiplikator za področje IKT na razredni stopnji. V okviru projekta e-šolstva je izvajala seminarje in svetovanja, vezana na razvijanje e-kompetenc učiteljev in drugih strokovnih delavcev na razredni stopnji. Vedno se je navduševala nad novostmi in vsebinami, ki so bile gonilo pri razvoju pedagoškega dela.

Leta 2019 se ji je ponudila priložnost za delo s študenti na Pedagoški fakulteti v Kopru. Kot asistentka in predavateljica je navduševala bodoče pedagoge za učinkovito in starostni stopnji primerno poučevanje pri predmetih Zgodnje učenje matematike, Didaktika matematike, pri predmetu Vodenje razreda in razredništvo ter Didaktiki družboslovja za študente predšolske vzgoje in razrednega pouka.

Svoje izkušnje je v prispevkih delila z bralci revije Vzgoja in Razredni pouk ter lastna e-učna gradiva objavila tudi na spletni strani www.uciteljska.net. S prispevki iz prakse je sodelovala na različnih konferencah.

Še vedno je aktivna in ne odreče pomoči učencem, ki imajo učne težave in katerih starši se obrnejo nanjo. Pri OS DKPS v Tolminu pomaga pri organizacijskih in logističnih nalogah. Vsako delo in zadolžitev sprejema odgovorno in zanesljivo izpelje. Je tudi članica Bratovščine ŽRV (živega rožnega venca) v Tolminu in molilne skupine DKPS Povezani v molitvi.

 

S. Ema Alič se je kot tretja od štirih hčera leta 1990 rodila očetu Igorju in mami Majdi v župniji Javorje nad Škofjo Loko. V krogu družine, v kateri je odraščala, je prejela dobro versko vzgojo. Je vesele narave in se je poleg šolskih in domačih obveznosti rada vključevala v različne dejavnosti: bila je gasilka, prostovoljka, animatorka. Kot animatorka je sodelovala pri nekaj oratorijih, nato pa postala njihova voditeljica. Dejavna je bila v domači župniji: pomagala je pri oblikovanju in vodenju birmanskih skupin in bila članica župnijskega pastoralnega sveta. Po zaključku klasične gimnazije v Škofji Loki se je vpisala na Teološko fakulteto v Ljubljani. V tem času je tudi prepoznala Gospodov klic in se odločila za pot redovnega življenja. V skupnosti šolskih sester je po noviciatu leta 2012 izrekla prve zaobljube, leta 2018 pa v občestvu domače župnije večne zaobljube. Po noviciatu in prvih zaobljubah je svojo redovno pot nadaljevala v skupnosti v Repnjah. Že med študijem teologije se je vključila v pastoralno delo, od leta 2015 je katehetinja v župniji Šturje v Ajdovščini ter nekaterih sosednjih župnijah. To poslanstvo živi z veseljem in predanostjo, s čutom za otroke, mlade in njihove družine. Je tudi članica Urada za mlade pri SŠK. Poleg tega je velikodušno razpoložljiva tudi za potrebe v provinci – veliko prispeva v skupini za medije, v pastoralni skupini in skupini za pastoralo poklicanosti. Rada poje, in kadar je priložnost, z veseljem vzame v roke kitaro ter navdušeno k petju povabi vse, ki so okrog nje.

V času epidemije je še posebej vidno njeno delo na področju digitalizacije katehetskih vsebin. Z rednim vsakotedenskim snemanjem videokatehez je mnogim otrokom po vsej Sloveniji omogočila, da so s svojo družino od doma spremljali videokateheze, povezane z redno katehetsko snovjo med cerkvenim letom. Na sproščen, ustvarjalen in iznajdljiv način je s pomočjo dejavne uporabe družbenih omrežij prispevala k oznanjevanju v digitalnem svetu ter s tem otroke in mlade spodbujala k iskanju vrednega, pristnega in dobrega. Iz njenih videokatehez veje njena iskrena želja uresničevati Slomškovo misel: »Kdor hoče druge vneti, mora sam goreti.«

 

Erika Ašič, roj. 1978 v Postojni,je po končani gimnaziji v Postojni zaključila študij socialnega dela v Ljubljani. Z Društvom katoliških pedagogov Slovenije je najprej sodelovala kot prostovoljka, potem pa se je v društvu tudi zaposlila. Na pobudo duhovnega asistenta p. dr. Silva Šinkovca je leta 2000 pripravila in odlično izpeljala prijavo društva na razpis za prostovoljno delo. Sredstva iz razpisa so omogočila, da je zaživel projekt Človek za druge. Ta projekt in prostovoljstvo je v celoti uspešno in samostojno vodila do leta 2004. Projekt je bil do lanskega 'epidemičnega' leta ena od temeljnih in prepoznavnih dejavnosti društva.

Erika Ašič od leta 2000 kot tajnica in strokovna sodelavka odgovornega urednika revije Vzgoja sodeluje pri izdajanju revije Vzgoja. Revijo spremlja od idejnih zasnov, oblikovanja, stika z avtorji do njenega izida. Po dogovoru z urednikom p. dr. Šinkovcem pripravlja gradivo za uredniški odbor in skrbi za koordinacijo v Svetu revije. Pri reviji opravlja številne naloge: zbira in pripravlja članke in intervjuje z osebnostmi, ki jih predstavljamo. Za revijo skrbi po vsebinski, tehnični in finančni plati. Išče načine za zniževanje stroškov pri izdajanju revije in skrbi za sponzorska in donatorska sredstva za financiranje revije in društva. Vodi evidenco naročnikov ter evidenco članstva. Skrbi za promocijo revije, oblikuje promocijsko gradivo in opravlja vrsto drugih dejavnosti, ki prispevajo k temu, da je Vzgoja prepoznavna med laično in strokovno javnostjo.

Spremlja razpise in prijavlja seminarje na Ministrstvo za šolstvo in šport. Tako društvo dosega umestitev seminarjev v Katalog stalnega strokovnega spopolnjevanja pedagoških delavcev (KATIS). Skrbi tudi za promocijo seminarjev, za pripravo zgibank in drugega promocijskega gradiva. Skrbi, da je promocijsko gradivo društva neposredno dostopno pedagoškim delavcem in da so seminarji objavljeni na spletni strani društva.

V zadnjih dveh letih je skrbna urednica zbornikov mednarodnih konferenc Vzgoja za ljubezen do domovine in države. Spremlja koordinacijo prijav in skrbi za recenzije prispevkov ter za njihovo vsebinsko in oblikovno urejenost. Oblikuje zbornik konference in načrtuje njegov izid, širjenje in objavljanje. Za letošnjo konferenco, ki bo v novembru 2021, je prevzela vodenje priprav in koordinacijo celotne organizacije, ki je zaradi široko zastavljene mednarodne udeležbe sodelujočih še posebej zahtevna. Na sestankih organizacijskega odbora se zavzema za uresničevanje vseh dogovorov, posreduje pobude posameznih članov odbora ostalim ter tako ustvarja lepo in prijazno sodelovanje v skupini.

Erika Ašič je od zadnjih kadrovskih menjav desna roka predsednice DKPS, saj pozna vse procese, ki so potrebni za nemoteno strokovno delo društva. V veliko pomoč je tudi novim sodelavcem pri spoznavanju in opravljanju dela. Odlično pozna operativne dejavnosti, ki so pomembne za prepoznavnost in strokovnost ter ugled društva v laični in strokovni javnosti. Delo opravlja natančno, vestno in zanesljivo, odgovorno, samoiniciativno in z iskrenim spoštovanjem do vseh sodelujočih. Je razumevajoča in čuteča oseba, kar se kaže v neposrednem stiku s posamezniki in s skupino. Vedno je pripravljena sodelovati, pomagati, se pogovoriti in iskati rešitve pri različnih strokovnih in drugih izzivih. Pripravljena se je učiti in svoje strokovno znanje dopolnjevati z znanji in veščinami s področja pedagoške stroke. Kombinacija znanj in veščin s področja socialnega dela in pedagoškega področja je odlična sinergija za potrebe dela v DKPS. S svojim kakovostnim in temeljitim delom prispeva, da je društvo strokovno uveljavljeno v slovenskem prostoru. Sodeluje tudi pri medijskih odzivih društva na aktualno problematiko v družbi in je avtorica odmevne kolumne v podporo aktualnemu ministru za delo in socialne zadeve J. C. Kralju. Vsem, ki delamo v različnih skupinah in organih društva, Erika Ašič nudi pomoč in idejno podporo.

Poleg svojega dela in predanosti društvu je žena in mama trem odraščajočim mladostnikom ter skrbna varuhinja domačega ognjišča.

V društvu med člani uživa iskreno spoštovanje. Menimo, da je Slomškovo priznanje prava nagrada za njeno sicer službeno, a požrtvovalno delo v DKPS. S svojim delom in odnosom prispeva k strokovnemu razvoju in uveljavljanju društva.

 

Utemeljitve Slomškovih priznanj za leto 2020

V soboto, 26. 9. 2020, je bilo na Ponikvi tradicionalno srečanje učiteljev, vzgojiteljev, katehetov in staršev. Tam smo Slomškova priznanja podelilis. Rebeki Kenda, mag. Alojzu Grahorju in ge. Ines Štular. Naziv častni član je prejel dr. Kajetan Gantar. Povzemamo utemeljitve priznanj, prejemnikom iskreno čestitamo in se zahvaljujemo za njihovo delo.

 

Dr. Kajetan Gantar je dr. literarnih znanosti, klasični filolog in prevajalec, upokojeni redni profesor za latinski jezik in književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Rojen je bil l. 1930 v Ljubljani, osnovno šolo je obiskoval v Celju, gimnazijo pa v Lienzu in Ljubljani. Po maturi (1950) je študiral klasično filologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je l. 1953 prejel študentsko Prešernovo nagrado in l. 1954 diplomiral. Po odsluženi vojaški obveznosti je služboval kot gimnazijski profesor na Ptuju (1954–1956) in doktoriral l. 1958. Nato je bil referent za znanstvene zavode pri republiškem Sekretariatu za kulturo (1958–1962). L. 1962 je bil izvoljen za asistenta za latinski jezik in književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je l. 1967 dosegel naziv docenta, l. 1972 naziv izrednega in l. 1974 rednega profesorja za latinski jezik in književnost. Znanstveno se je izpopolnjeval v Parizu, Ženevi, Heidelbergu in na Dunaju. Večkrat je bil predstojnik oddelka za klasično filologijo ter v letih 1983–1985 prodekan Filozofske fakultete v Ljubljani. Poleg latinske književnosti je ves čas, še dve leti po upokojitvi (1997), predaval tudi grško književnost.
V letih 1981–1996 je s presledki enajst semestrov kot gostujoči redni profesor predaval grško in rimsko književnost na univerzi v Gradcu. Kot gost je imel več predavanj na univerzah, akademijah in znanstvenih inštitutih v Italiji, Avstriji, Franciji in bivši Jugoslaviji, za slovenske rojake v Torontu, Clevelandu, Buenos Airesu. S predavanji in referati je sodeloval na mednarodnih kongresih, simpozijih ali drugih znanstvenih in strokovnih srečanjih doma in v tujini.
Od l. 1974 je sourednik časopisa Živa antika (v Skopju). V letih 1975–1985 je bil član Mednarodnega biroja za probleme pouka klasičnih jezikov (v Gentu) in uredniškega odbora časopisa Didactica Gandensia. V letih 1977–1980 je bil predsednik Društva za antične in humanistične študije Slovenije, 1980–1983 predsednik Zveze društev za antične študije Jugoslavije, 1983–1985 predsednik Društva slovenskih književnih prevajalcev, 1983–1988 član Pravopisne komisije pri SAZU, 1981–1996 član odbora za nov slovenski prevod Svetega pisma, v letih 1993–1999 pa predsednik Državne maturitetne komisije za latinščino.
L. 1993 je bil izvoljen za dopisnega (izrednega) člana, l. 1997 za rednega člana SAZU. V letih 1996–2002 je bil zastopnik Slovenije v Stalnem komiteju za humanistiko pri Evropski znanstveni fundaciji. Od l. 1997 je delegat SAZU v Mednarodni zvezi akademij (UAI s stalnim sedežem v Bruslju). V letih 1999–2005 je bil podpredsednik SAZU.
L. 1984 je bil izvoljen za rednega člana Academiae Latinitati Fovendae (v Rimu), l. 1985 za dopisnega člana Accademie Properziane (v Assisiju), l. 1994 za člana Inštituta za srednjeevropska kulturna srečanja (IICM v Gorici) in za člana Görres-Gesellschaft für Pflege der Wissenschaft (v Kölnu), l. 2006 za dopisnega člana Makedonske akademije znanosti in umetnosti.
Imenovan je bil za zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani (1997), izvoljen za častnega člana Društva slovenskih književnih prevajalcev (2003), Društva za antične in humanistične študije Slovenije (2006), Celjske Mohorjeve družbe (2009) in za častnega senatorja Teološke fakultete Univerze v Ljubljani (2009).

Za antologijo in prevod Rimske lirike je prejel Sovretovo nagrado (1969), za prevod dveh Plavtovih komedij pa nagrado Prešernovega sklada (1972).

Že kot študent je v Živi antiki objavil nekaj člankov o kompoziciji Horacijevih Pisem, zlasti o vlogi t. i. »zlatega reza« (sectio aurea) v Pismu o pesništvu, ki se v tuji strokovni literaturi še danes citirajo. Nadaljeval je z raziskavami strukture Horacijeve osrednje pesniške zbirke Carmina, kjer je opozoril na zakonitosti, po katerih si v njej sledijo kitični in metrični sistemi (zlasti asklepiadske kitice). Ob teh raziskavah se je poglabljal tudi v idejno ozadje Horacijeve poezije in pri tem opozarjal tudi na usedline akademske filozofije, ki je našla izraz v opevanju etičnega ideala »prijateljstva s samim seboj« (amicus sibi). Izvor in razvoj tega pojma je raziskoval – vzporedno z raziskavo slovničnega pojava t. i. »ponotranjenih refleksivnih formul« – od prvih aluzij pri grških tragikih preko Platona in Aristotela do Horacija in še naprej, do Seneke in Avguština. Izsledke je objavljal v Živi antiki, pa tudi v nemških, belgijskih in italijanskih strokovnih revijah. Objavil je tudi interpretacije dveh manj jasnih delov v Aristotelovi Poetiki, ki so ključnega pomena za razumevanje tega najbolj odmevnega Aristotelovega teksta. Z razpravami, objavljenimi v italijanskih, švicarskih in nemških revijah, je prispeval k prepoznavnosti nekaterih zastrtih namigov pri bizantinskem zgodovinarju Prokopiju. Opozarjal je tudi na nekatere manj znane ali neopažene latinske pisce iz naših krajev (npr. Hermann de Carinthia, Andreas Divus, Syferidus Suewus), interpretiral latinsko verzifikacijo škofa Tomaža Hrena, Valvasorja, operozov, pa tudi novejših latinistov. Posebno pozornost je posvečal antičnim odmevom in motivom pri Prešernu, prav tako tudi pri drugih naših pesnikih in pisateljih (Valentin Vodnik, Anton Aškerc, Simon Gregorčič, Joža Lovrenčič, Oton Župančič, Alojz Rebula). V seriji Literarni leksikon je objavil zvezke Helenizem (1978), Grške lirične oblike in metrični obrazci (1979) in Antična poetika (1985). Svoje izsledke o Horaciju je strnil v knjigi Študije o Horaciju (1993).
Uveljavil se je tudi kot prevajalec. Iz grščine je prevedel več svetopisemskih knjig in iz latinščine nekaj srednjeveških besedil. K svojim prevodom je napisal izčrpne spremne študije. Objavil je tudi knjigo spominov z naslovom Utrinki ugaslih sanj (2005).
Dr. Gantar je na prvi pogled skromen in neopazen človek, ki jih na ulici srečamo zelo veliko. Ob srečanju pa se spremeni v neizčrpno reko znanja, izkušenj, pogledov, modrosti. Eden tistih ljudi, ki jih je Bog ohranil in vrnil domovini po begunskem eksodusu čez Alpe. Klasični filolog, ki poleg klasičnih jezikov pozna literaturo, ki je zibelka vse modrosti zahodnega človeštva. Klasična literatura je ujela vsa filozofska in človeška vprašanja. Forma mentis klasičnega filologa je podoba celostno razvitega človeka, ki pozna človeško doživljanje, človeško misel v dobrem in slabem, vsa križišča človeškega vedênja (moralnih vprašanj) in ima pretanjen estetski čut in duhovno globino. Ponavadi so to garaški ljudje in tak je tudi Kajetan Gantar. Njegov ustvarjalni opus je neizmeren. Ob mnogih delih, ki jih je ustvaril, mu moramo biti hvaležni za ponovno rojstvo klasične gimnazije v Šentvidu v Ljubljani in za ponovno pomlad zanimanja za klasične jezike, ki jih je sodobni stehnizirani svet porinil na obrobje. Njegova osebnost izraža pravo nasprotje tezi, da je edina stalnica stalno spreminjanje; kajti resnica je obratna: nenehno se spreminjajo okoliščine in tehnične zmožnosti, temeljna vprašanja človeka pa so stalnica že tisočletja. Poznati ta vprašanja in možne odgovore nanje je resnična človekova modrost. In takšno modrost ima gospod Kajetan Gantar. To je plemenit človek.

 

L. 1965 rojena Ines Štular (Zajc) je četrti od petih otrok učiteljice matematike in prezgodaj umrlega očeta. Čeprav je kruta usoda s tem zaznamovala družino, pa to ni niti malo omajalo materine odločnosti, da bodo otroci zrasli v pokončne kristjane in odgovorne državljane. Ob skromnosti, osebnem prizadevanju otrok ter tudi ob molitvah strica (po materi) Franca Boleta, očeta revije 'Ognjišče', se je vse uresničilo. Ines je doštudirala matematiko in tehniko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani.

Svojo učiteljsko pot je začela na OŠ Borisa Kidriča v Ljubljani. Ni bila pozorna le na stiske, ki so jih pri (za mnoge) zahtevni matematiki doživljali učenci. Z jasno razlago, navajanjem na sprotno delo in nagovarjanjem k urejenosti ter natančnosti je učencem dala možnost za rast na teh področjih. A vendar je začutila, da jim mora dati nekaj več.

V zadnjih letih rajnke države je mnoge najstnike na področju spolnosti poučevala revija Antena. Da tovrstno učenje ni skladno s krščanstvom (in seveda tudi ne z naravnim redom, v katerem matere ne uničujejo svojih nerojenih otrok), ni treba posebej utemeljevati. Zato je Ines sklenila, da bo svojim učencem predstavila ljubezen in spolnost, kakor ju je sama razumela kot mlada kristjanka. To ni bil pogumen korak le zaradi vsebine, pri kateri se mnogim naredi cmok v grlu. Zavedala se je, da s tem posega tako na področje biologije kot vzgoje, ki pa je morala biti v tistih letih (pa tudi pozneje) daleč v ozadju. Toda Ines ni oseba, ki bi v strahu pred ravnateljem opustila nekaj, o čemer je prepričana, da je prav in potrebno. Našla je tudi rešitev, da bi njeni učenci zmogli sprejeti povedano. Kako? V petem razredu je bil čas za poučevanje deklet. Določenega dne so morali fantje priti pozneje v šolo, medtem pa je Ines z dekleti spregovorila o ženskem telesu, materinstvu, družini, ljubezni … Vprašanja, ki so ji jih zastavljale učenke, so potrjevala, da je tak dodatek k pouku še kako potreben. Uro, ki je bila namenjena fantom, je imela leto pozneje, ko so vsaj nekoliko razumeli, da gre za resne stvari. Potem je sledila še ura za vse skupaj. S tem delom nadaljuje še danes. Odziv mladih (in tudi nekaterih staršev) dokazuje, da je beseda pričevalca ohranila svojo vrednost, ki je pomagala marsikateremu dekletu in fantu, da se je njuna pot v skupno življenje ognila mnogim čerem.

Po poroki je tudi kot birmanska animatorka v okviru župnije poučevala birmance o temah, kot so ljubezen med nama, spolna vzgoja, vzdržnost pred poroko, zaščita, odnos krščanstva do splava … Večkrat pa sta oba z možem na srečanjih mladinskega verouka kot gosta pričevala o zakonu, ki ga živita po katoliških načelih.

Za delo dobimo plačo, za zelo dobro opravljeno delo ali za dodatno delo pa je na mestu pohvala oziroma priznanje. Ker je Ines vse to zgledno uresničila, prihaja Slomškovo priznanje zanesljivo v prave roke.

 

S. Rebeka Kenda je po rodu Radovljičanka. Rojena je bila l. 1960 v Kranju. Zaposlila se je v vrtcu, potem pa je nekega večera pri devetnajstih letih po maši začutila Božje povabilo. Odločila se je za red šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja, ker je najbolj številčen, sama pa se je, sramežljiva, kot je bila, hotela skriti v množici.

Redovna pot jo je vodila v Trebnje, nato na Brezje. Takrat so sestre za preživljanje počitnic na Uskovnici najele zapuščen pastirski stan in tja je vodila skupine otrok. To je bil uvod v tridesetletno življenjsko poslanstvo. Otroci so na Uskovnici preživljali počitnice, ona pa se je sproti učila. Z Brezij se je preselila v Maribor in kasneje v Ajdovščino, vendar so poletni programi na Uskovnici še trajali. L. 2000 jim je lastnik odpovedal najem. Dogovorila se je za začasno preselitev v Otalež in z dovoljenjem predstojnice iskala novo hišo. Našla jo je v zapuščenem zaselku Kanji Dol. S soglasjem lastnikov je 14 let zapuščena hiša počasi postajala dom duhovnosti Eden.

Kanji Dol leži pod Javornikom v občini Idrija, na meji z občino Ajdovščina. Od l. 2003 do letos je bil njen dom in dom duhovnosti Eden. Na domačiji, ki jo je sestra Rebeka preuredila s pomočjo dobrih ljudi iz Ajdovščine in okolice, se na leto zvrsti od 1300 do 1500 otrok, mladih in staršev v počitniških tednih in ob prostih vikendih. Prihajajo iz vse Slovenije. Sestra Rebeka se drži starodavnega meniškega vodila Ora et labora. Moli in delaj. V zmedi različnih vzgojnih poti se ji zdi najbolj varna pot za Jezusom s Svetim pismom v roki.

Pri sestri Rebeki je veliko stvari v znamenju števila tri. V družinski sobi v Ednu je postavila v obnovljeno kapelico kip Brezmadežne, da bo skrbela za vzgojo otrok. Pod 'bohkov kot' je postavila kip svetega Jožefa delavca, da je prevzel skrb za gospodarstvo in ekonomijo. Ime Eden pomeni razkošje Božje bližine, izobilje Božje besede in razsipnost Božjega usmiljenja. Dejavnosti v domu so razdeljene na tretjine: tretjina časa za slavljenje Boga (molitev, petje, zakramenti, obredi …), tretjina za spoznavanje vere (Sveto pismo, pogovori, delavnice …) in tretjina za skupno življenje (dobra dela, igre, sprehodi, opravljanje svojih dolžnosti …). Poudarja, da so tri stvari – postavljanje meja, fizični napor in odlaganje potreb – zelo pomembne za vzgojo in so poudarjene že takoj na začetku Svetega pisma. Zagotovo bi se našla še kakšna trojica …

Največ ji pomeni, da ji otroci, ki jih po mnogih letih sreča, povedo, da so se veliko naučili za življenje. Zdaj k njej hodijo že otroci teh otrok. »Čudovit občutek. Kot bi bila stara mama.« To podkrepi s citatom iz Svetega pisma: »Mati mnogih je zapuščena in nerodovitna se veseli v krogu svojih otrok.«

Za vzgojno delo, ki temelji na učenju o zdravem načinu življenja, je prejela petomajsko priznanje občine Ajdovščina za l. 2005. Letos je prejela odličje sv. Jožefa delavca, s katerim jo je škofija Koper odlikovala za njeno skoraj tridesetletno pot evangelizacije otrok, mladine in družin v Sloveniji. Svoje življenje in delo namenja hoji za Gospodom v skrbi za otroke, mlade in družine. Imela je vrsto intervjujev in predavanj, zadnje nosi naslov Pedagogika ljubezni.

Njena življenjska pot je sedaj na razpotju. Kam jo popelje in kaj ji prinaša, ve le dobri Bog, v katerega neomajno zaupa: »Da je pot, po kateri hodim, prava, je tako jasno, da o tem sploh ne razmišljam. Včasih resda pridejo težki trenutki, kot povsod, a nikoli nisem imela skušnjave, da bi ravnala drugače. Ta poklic in delo me izpolnjujeta. Ko človek izroči svoje življenje Bogu, je vse lažje.« Za konec še ena njena izjava: »Mati Terezija pravi: 'Sem svinčnik, s katerim Bog piše,' jaz pa, da sem metla, s katero Bog pometa!«

 

Alojz Grahor se je rodil l. 1957. L. 1981 je diplomiral na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, smer matematika, in kasneje magistriral.

L. 1981 se je zaposlil na Srednješolskem centru Postojna,od l. 1999 pa je profesor matematike na Škofijski gimnaziji Vipava. Med letoma 2008 in 2015 je bil tudi asistent za matematiko na Univerziv Novi Gorici. Nekaj let je bil član šolskih svetov dveh osnovnih šol. Od l. 2015 opravlja funkcijo pomočnika ravnatelja za šolo (pedagoški vodja) na Škofijski gimnaziji Vipava. Svojo vizijo dela z učitelji, dijaki in starši je strnil v pet točk: skrb za dobre medsebojne odnose; oblikovanje spodbudnega šolskega okolja na temelju evangeljskih vrednot; razvijanje veščin, ki so pomembne za življenje; spodbujanje k učenju učenja ter poučevanje in učenje vsebin.

Sodelavce in dijake bogati s svojo tankočutnostjo, pozornostjo in trudom za dobre medsebojne odnose. Občudovanja vredna je njegova pripravljenost za reševanje vseh vrst problemov: strokovno-matematičnih, organizacijskih, vzgojnih in pedagoških. V poučevanje in delo z dijaki ter učitelji vedno znova vnaša svežino in inovativnost. L. 2005 je med prvimi v Sloveniji oblikoval spletno učilnico za matematiko »Matematični borječ« z učnim gradivom za srednješolce. Več let že pripravlja posnetke razlag matematične snovi in jih objavlja na spletu. Svoje znanje in izkušnje s tega področja je uspešno uporabil kot koordinator pouka na daljavo ob koncu letošnjega šolskega leta.

S svojo zagnanostjo, aktivnostjo in marljivostjo je zgled in spodbuda za vse deležnike vzgojno-učnega procesa v našem okolju (dijake, starše, učitelje, vzgojitelje). Še posebej se odlikuje v skrbi za dijake s socialnega roba. Vsako leto pripravi predavanje za starše dijakov prvih letnikov na temo Med domom in šolo.

Poleg rednega poučevanja na šoli organizira in vodi priprave na različna tekmovanja v matematiki, logiki in finančni matematiki. Dijaki so pod njegovim mentorstvom osvojili številna zlata priznanja, nagrade ter se udeležili matematične in lingvistične olimpijade. Njegovi dijaki vrsto let sodelujejo na tekmovanju mladih raziskovalcev v matematiki. Spodbuja jih k vedoželjnosti, raziskovanju in javnemu nastopanju. Bil je mentor 28 mladim, ki so (razen dveh srebrnih) vsi dosegli zlata priznanja. Dvakrat so se uvrstili na Evropsko srečanje mladih znanstvenikov. Zadnji dve leti svoje izkušnje pri izdelavi raziskovalne naloge deli kot somentor na drugi osnovni šoli. Sodeloval je tudi pri organizaciji številnih projektov in mednarodnih srečanj za dijake in profesorje.

Od uvedbe splošne mature je Alojz Grahor zunanji ocenjevalec maturitetnih preizkusov iz matematike. Že osmo leto je član državne predmetne komisije pri splošni maturi za matematiko. Sodeloval je v projektu posodobitve učnih načrtov v gimnazijah. Dejavno sodeluje na seminarjih za učitelje v okviru Zavoda RS za šolstvo, na mednarodnih konferencah o učenju in poučevanju matematike in je recenzent e-učbenikov.

Dejavno je vključen v Društvo katoliških pedagogov Slovenije, kjer s konstruktivnimi idejami plemeniti njegovo delo. Bil je večletni član nadzornega odbora. Pomagal je tudi pri izvedbi svetoletnega romanja v Logu pri Vipavi. Farani župnije Šturje v Ajdovščini ga poznajo kot bralca Božje besede in izrednega delivca obhajila. Svoje izkušnje je delil tudi s skavti stega Postojna 1, v katerem je bil nekaj let stegovodja in vključen v skupino odraslih skavtov. Je vitez Božjega groba.

Lojze, kot ga kličejo domači, prijatelji in sodelavci, je dober mož in družinski oče ter priljubljen 'stari ate'. Njegova prijaznost, dobra volja in ustrežljivost ne poznajo meja. Kako mu uspe z dobro voljo ustreči željam kolegov v službi, ostaja nerešljiva uganka. S kritično distanco spremlja svet in dogajanje okrog sebe in znotraj družbe ter stroke in neumorno išče sprejemljive rešitve. Vsem, ki ga poznamo, plemeniti življenje in vanj vnaša zdrav optimizem.

Utemeljitve Slomškovih priznanj za leto 2019

 

V soboto, 28. 9. 2019, je bilo na Ponikvi tradicionalno srečanje učiteljev, vzgojiteljev, katehetov in staršev. Tam smo Slomškova priznanja podelili ge. Janji Lajevec, dr. Vinku Potočniku in ge. Martini Koman. Naziv častni član DKPS je prejel dr. Janko Kos. Povzemamo utemeljitve priznanj, prejemnikom iskreno čestitamo in se zahvaljujemo za njihovo delo.

 

Dr. Janko Kos se je rodil v Ljubljani, 9. 3. 1931. Leta 1956 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz primerjalne književnosti in leta 1969 doktoriral. Služboval je kot dramaturg v lutkovnem gledališču in kot gimnazijski profesor. Leta 1970 je dobil izredno, leta 1975 pa redno profesorsko mesto za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in bil predstojnik tega oddelka v letih 1976–1986. Od leta 1977 je bil izredni, od leta 1983 pa je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, v okviru katere je nekaj časa upravljal tudi Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Bil je sourednik številnih revij in knjižnih zbirk ter glavni urednik Literarnega leksikona.

V letih 1973–1976 in 1984–1986 je bil predsednik izvršilnega odbora Društva za primerjalno književnost SR Slovenije; upravnik Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede SAZU v letih 1980–1983; predsednik Znanstvenega sveta tega inštituta 1984–1995; član Strokovnega sveta SRS za vzgojo in izobraževanje od leta 1988; predsednik žirije Jurčičevega sklada 1993; član Nacionalnega kurikularnega sveta 1995; predsednik sveta Kulturnega foruma 1995; predsednik programske komisije Sveta RTV Slovenije 1997, član Sveta RS za visoko šolstvo 2005, član programskega sveta RTV Slovenija 2007.

Začel je s pisanjem kritičnih in esejističnih spisov o slovenski književnosti, načelnih vprašanjih literature, kritike in esejistike in nato prešel k znanstveni obravnavi. Interpretiral je Prešernov pesniški razvoj in obdelal njegovo razmerje do evropske romantike; ukvarjal se je z Vodnikom in Čopom, pisal o Cankarju in objavil več pomembnih študij o smereh in razvojnih težnjah novejše slovenske literature ter o njenih pomembnejših zastopnikih, vodil pa je tudi interdisciplinarno raziskavo Brižinskih spomenikov. Na področju primerjalne literarne zgodovine je obravnaval zlasti razsvetljenstvo, predromantiko, romantiko, avantgardo in modernizem ter postmodernizem. Analiziral je glavne zamisli primerjalne književnosti na Slovenskem. Preiskoval je temelje literarne zgodovine in periodizacije, načelne opredelitve dob, smeri, tokov in gibanj. V literarno teorijo je vpeljal novo sistematiko, podrobno obdelal morfologijo in aksiologijo, pregledal zgodovino literarnih tipologij in vzpostavil nov tipološki sistem z osnovnimi kategorijami (verizem, hermetizem, klasika). Med vrstami in zvrstmi je posebej raziskoval roman in liriko. Analiziral je metode literarne vede in njihove slovenske aplikacije. Z izpolnjeno verzijo duhovnozgodovinske metode je bistveno prenovil historično-empirično osnovo svoje stroke. Poleg znanstvenih in kritičnih spisov je pripravil tudi nekaj znanstvenokritičnih izdaj, številne učbenike, priročnike in antologije.

Kosova bibliografija obsega več kot 650 enot, med temi so samostojne knjižne monografije (preko 30), razprave in študije, spremne besede, ocene in intervjuji, poleg tega številne geselske enote za Enciklopedijo Slovenije.

Leta 1986 je (s sodelavci) prejel nagrado Kidričevega sklada za urejanje in avtorstvo pri seriji znanstvenoraziskovalnih razprav Literarni leksikon (ZRC SAZU), leta 1988 mu je bil podeljen red zaslug za narod s srebrnimi žarki, po upokojitvi je bil leta 1999 imenovan za zaslužnega profesorja ljubljanske univerze, 2001. leta je dobil Zoisovo nagrado za življenjsko delo, leta 2004 veliko priznanje Filozofske fakultete za pedagoško delo in 2019 zlati red za zasluge Republike Slovenije.

 

Janja Lajevec se je rodila 1. 8. 1945 mami Alojziji in očetu Milanu Mlakarju kot peti, najmlajši otrok. V tistih povojnih časih življenje družini ni prizanašalo, a so z vero v Božjo dobroto in Marijino varstvo ostali zvesti Bogu, domovini in samim sebi. Otroštvo so preživljali skromno, saj je oče ob pritisku tedanjega režima doživel táko psihično stisko, da je bil hospitaliziran in je do konca življenja preživel v umobolnici. Bil je slikar in ta talent je podedovala tudi Janja. Imela je željo pomagati otrokom. Aktivno se je vključila v župnijo in ob takratnem kaplanu Miru Permetu kalila svojo željo, da bi pomagala drugim. V šentpetrski veroučni skupini se je zaljubila in zavezala svojemu možu Borutu.

Skupaj z njim, v zavesti, da smo na svet poslani zato, da delamo dobro, je vse svoje talente in moči usmerjala v dobro za druge, v 'biti blizu' možu in graditi zakonski odnos, v katerem je rasla sama in ob tem ustvarjala okolje in prostor za kvalitetno rast svojih otrok in otrok, ki so bili poslani na njuno pot. Koliko otrok sta jemala s seboj na morje, v gore, je težko prešteti. Kako globoka je bila njuna zavest: »'Zanalašč' delati dobro!«

Diplomirala je iz specialne pedagogike in se zaposlila v Centru slepih in slabovidnih v Ljubljani. Ko so se rojevali otroci, je ob spoznanju, da se ob delu s slepimi ne more razdajati v celoti, nadaljevala svoje delo v dijaškem domu za medicinske sestre. Vedno je pričevala in pokončno vzgajala za dobro. Bivši dijaki in dijakinje jo pozdravljajo s hvaležnostjo. Vedno jih je v molitvi priporočala v varstvo in jim bila blizu.

Hči Katarina se spominja, kako sta jih starša vzgajala za pristno dojemanje Stvarnika v čudenju in globoki hvaležnosti za to, kar nam je podarjeno. Naučila sta jih, da so se z njim pogovarjali brez strahu, v zavesti hvaležnosti. Kako pa naj drugače gradiš odnos z nebesi, če jih ne doživljaš kot kraj, kjer smo doma?

Svojo službeno pot je nadaljevala kot vzgojiteljica v Škofovih zavodih. Bila je blizu dijakom. Nekateri prijemi vodstva so bili skregani z njenimi prepričanji. Po upokojitvi je svojo ljubezen do vzgojiteljskega poklica nadaljevala v rejništvu dveh gluhih otrok. Srečna je bila, čeprav je bilo njeno delo zelo naporno in odgovorno.

Janja je od samega začetka aktivno povezana z DKPS. Tudi sedaj skrbi za svojo duhovno rast in hodi na duhovne vaje, Slomškove dneve, duhovno branje in rada priskoči na pomoč, kadar je to potrebno. Danes je babica šestnajstim vnukom. Po smrti moža se je v celoti posvetila poklicu babice. »Sama si je kriva, zakaj pa nas je imela in s svojim zgledom prepričala v to, da imamo danes svoje otroke, da se splača 'zanalašč' vztrajati v dobrem in se imeti rad,« je hudomušno povedala njena hčerka.

Kot zgledna kristjanka je aktivna tudi pri Karitas in v župniji. Od leta 1991 do 1996 je bila članica upravnega odbora društva. Vsa leta pa je spremljala delovanje društva in se udeleževala naših dejavnosti.

 

Dr. Vinko Potočnik se je rodil leta 1947 v Ravnah pri Šoštanju. Po osnovni šoli je leta 1962 vstopil v Slomškovo semenišče v Mariboru. Po gimnazijski maturi leta 1966 je študiral teologijo na Teološki fakulteti v Ljubljani in po diplomi leta 1972 prejel duhovniško posvečenje. Po dveh letih kaplanske službe v stolnici v Mariboru je nadaljeval študij družbenih ved na papeški univerzi Gregoriana v Rimu. Leta 1980 je doktoriral s področja družbenih ved. Od leta 1981 do upokojitve leta 2011 je bil predavatelj za sociologijo religije in psihologijo religije na Teološki fakulteti v Ljubljani in enoti v Mariboru.

V svojem znanstvenoraziskovalnem delu se posveča predvsem proučevanju sodobnega človeka in njegove religioznosti ter njegovemu umeščanju v sodobno kulturo in družbo. Znotraj slovenskega in srednjeevropskega prostora proučuje mesto religiozne kulture, vrednotne in etične usmeritve ter medgeneracijsko sodelovanje. V času svoje akademske poti je sodeloval v mednarodnih projektih proučevanja religioznosti tako na evropski kot svetovni ravni. Vrsto let je opravljal službo prodekana in predstojnika enote Teološke fakultete v Mariboru. Zaslužen je za uvedbo dvopredmetnega programa teologije v navezavi z različnimi programi – najprej na Pedagoški in nato Filozofski fakulteti v Mariboru.

Dr. Potočnik je zagotovo bistveno prispeval k razvoju sociologije religije v Sloveniji, hkrati pa je vsa leta svojega znanstvenega dela ostajal predan tako pedagoškemu kot pastoralnemu poslanstvu. Velja za priljubljenega, odprtega in dinamičnega predavatelja, hkrati pa teoretična spoznanja nenehno prevaja v konkretno pastoralno delo Cerkve na Slovenskem. Tako je sodeloval na mnogih pastoralnih in katehetskih posvetovanjih in simpozijih. Prispeval je poglobljene analize religioznosti v sodobnem slovenskem okolju, ki so pomembno prispevale k razumevanju kristjana v sodobni družbi in kulturi. Tudi po upokojitvi ostaja aktiven v pastoralnem delu v različnih župnijah in pastoralnih telesih tako na škofijski kot slovenski ravni. Čeprav so številke v raziskavah pogosto zaskrbljujoče, ne izgubi zaupanja v človeka in iskanje novih poti.

Prav v prepoznavanju znamenj sodobnega časa in človekovega mesta ter njegove religioznosti v družbi vidimo pomemben prispevek na področju razvijanja dobrih pastoralnih, pedagoških in katehetskih praks. Mnoge usmeritve v Cerkvi na Slovenskem, tudi pastoralni načrt Pridite in poglejte (2012) ter Slovenski katehetski načrt (2017), svojo analizo družbe in človeka v njej gradijo na spoznanjih in izsledkih znanstvenoraziskovalnega dela dr. Potočnika. Z njim nas vabi, da bi v vseh vzgojno-izobraževalnih prizadevanjih (za)upali: »Cerkev je povabljena, da trdna navznoter pogumno spoznava in razume okolje, v katerem je. Ga niti ne obsoja niti se z njim ne prepira. Nova evangelizacija ni morala, ampak srečanje z Očetom v Kristusu« (V mreži, 2018).

 

Martina Koman se je rodila 2. 1. 1931 v Ljubljani. Hodila je v II. državno mešano osnovno šolo Valentina Vodnika v Zgornji Šiški v Ljubljani. Vsa leta druge svetovne vojne je obiskovala nižjo gimnazijo. Po vojni je obiskovala žensko realno gimnazijo v Ljubljani, ki je dve leti po vojni še upoštevala ločitev po spolu. Vpisala se je na matematični oddelek Prirodoslovno matematične fakultete v Ljubljani, kjer je tudi diplomirala.

Njena poklicna pot profesorice matematike in fizike se je po odločbi začela na Jesenicah, kjer je bila takrat gimnazija še osemletna. Ko so gimnazijo razpolovili in so nižje oddelke priključili osnovni šoli, je poučevala na OŠ Prežihov Voranc. Tu je bila tri leta pomočnica ravnatelja, pozneje pa je učila v gimnaziji na Jesenicah. Zadnje profesorsko mesto je dobila na Gimnaziji Postojna, kjer je 8 let delala tudi kot pomočnica ravnatelja, v času, ko se je z uvedbo usmerjenega izobraževanja izobraževalna ponudba šole razširila na tehniške in poklicne šole s področja strojništva, kovinarstva, lesarstva in ekonomije. Sodelavci v Postojni so jo poznali kot 'deklico za vse', saj se je lotila vsakega dela, ki ga je bilo treba postoriti, ne da bi se spraševala, kdo bi to moral storiti ali je za to plačan. Vse svoje poklicno življenje je bila aktivna članica Društva matematikov, fizikov in astronomov, veliko let je bila tajnica društva, dolgoletna članica skupine za pedagoško dejavnost, leta 1983 pa celo prva in edina ženska predsednica.

V času slovenske osamosvojitve se je upokojila, a dela, radoživosti in volje do življenja ji še danes ne manjka. V letih, ko je skrbela za strica v Zagrebu, je aktivno sodelovala v društvu Slovenski dom Zagreb in bila prva predsednica duhovne sekcije in MePZ A. M. Slomšek. Z njimi je ostala povezana tudi potem, ko se je vrnila domov v Dravlje in skrbela za sestro, z njimi je povezana tudi sedaj. Jesen življenja preživlja v domu upokojencev v Postojni, kjer je dolgoletna predsednica sveta stanovalcev, prostovoljka, ki veliko svojega časa posveča ostalim varovancem, skrbi za kapelo, knjižnico, pomaga pri duhovni oskrbi varovancev, sodeluje na raznih prireditvah in v projektih, nekaterim učencem pa še danes pomaga pri trenju matematičnih orehov. Vedno se iskreno razveseli novih generacij mladih zdravstvenikov, ki v domu, kjer stanuje, opravljajo praktično usposabljanje. Nikdar jih ne pozabi pohvaliti in se jim čuditi, kako z dobro voljo opravljajo dela pri negi varovancev. V njih vidi človeka vredno prihodnost.

Svojo moč črpa iz globoke vere, ki se je nanjo razlila ob domačem ognjišču. Vera, odgovornost, pogum in domoljubje so njena dota, ki ji noben politični sistem ni mogel priti do živega. Odprtost do ljudi, ki jih srečuje na svojih življenjskih poteh, pravičnost z zdravo mero razuma, pluralnost in modra kritična distanca do dogodkov, ki jim je priča, so lastnosti, ki jo najbolj opredeljujejo. Njena vedrina in delavnost bogatita skupnosti, ki jim pripada. Najbolj je zadovoljna, ko delo za dobro skupnosti, ki si ga naloži, kar najbolje opravi. Pedagoški etos je neločljiv del njenega življenja. In kot pravi sama, je »Božja režija na dolgi rok« najboljša popotnica v njenem bogatem življenju, ki je svetel zgled in dejavna spodbuda tako njenim nekdanjim učencem kot njenim nekdanjim kolegom, končno pa tudi sostanovalcem in osebju v domu, kjer prebiva.