Če si ljubezen, si eno veliko srce, si nekdo, ki prinaša iskrenost, toplino, smeh, mir, spoštovanje, pozornost, svobodo, življenje …

Erika Ašič

Utemeljitve Slomškovih priznanj za leto 2019

 

V soboto, 28. 9. 2019, je bilo na Ponikvi tradicionalno srečanje učiteljev, vzgojiteljev, katehetov in staršev. Tam smo Slomškova priznanja podelili ge. Janji Lajevec, dr. Vinku Potočniku in ge. Martini Koman. Naziv častni član DKPS je prejel dr. Janko Kos. Povzemamo utemeljitve priznanj, prejemnikom iskreno čestitamo in se zahvaljujemo za njihovo delo.

 

Dr. Janko Kos se je rodil v Ljubljani, 9. 3. 1931. Leta 1956 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz primerjalne književnosti in leta 1969 doktoriral. Služboval je kot dramaturg v lutkovnem gledališču in kot gimnazijski profesor. Leta 1970 je dobil izredno, leta 1975 pa redno profesorsko mesto za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in bil predstojnik tega oddelka v letih 1976–1986. Od leta 1977 je bil izredni, od leta 1983 pa je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, v okviru katere je nekaj časa upravljal tudi Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Bil je sourednik številnih revij in knjižnih zbirk ter glavni urednik Literarnega leksikona.

V letih 1973–1976 in 1984–1986 je bil predsednik izvršilnega odbora Društva za primerjalno književnost SR Slovenije; upravnik Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede SAZU v letih 1980–1983; predsednik Znanstvenega sveta tega inštituta 1984–1995; član Strokovnega sveta SRS za vzgojo in izobraževanje od leta 1988; predsednik žirije Jurčičevega sklada 1993; član Nacionalnega kurikularnega sveta 1995; predsednik sveta Kulturnega foruma 1995; predsednik programske komisije Sveta RTV Slovenije 1997, član Sveta RS za visoko šolstvo 2005, član programskega sveta RTV Slovenija 2007.

Začel je s pisanjem kritičnih in esejističnih spisov o slovenski književnosti, načelnih vprašanjih literature, kritike in esejistike in nato prešel k znanstveni obravnavi. Interpretiral je Prešernov pesniški razvoj in obdelal njegovo razmerje do evropske romantike; ukvarjal se je z Vodnikom in Čopom, pisal o Cankarju in objavil več pomembnih študij o smereh in razvojnih težnjah novejše slovenske literature ter o njenih pomembnejših zastopnikih, vodil pa je tudi interdisciplinarno raziskavo Brižinskih spomenikov. Na področju primerjalne literarne zgodovine je obravnaval zlasti razsvetljenstvo, predromantiko, romantiko, avantgardo in modernizem ter postmodernizem. Analiziral je glavne zamisli primerjalne književnosti na Slovenskem. Preiskoval je temelje literarne zgodovine in periodizacije, načelne opredelitve dob, smeri, tokov in gibanj. V literarno teorijo je vpeljal novo sistematiko, podrobno obdelal morfologijo in aksiologijo, pregledal zgodovino literarnih tipologij in vzpostavil nov tipološki sistem z osnovnimi kategorijami (verizem, hermetizem, klasika). Med vrstami in zvrstmi je posebej raziskoval roman in liriko. Analiziral je metode literarne vede in njihove slovenske aplikacije. Z izpolnjeno verzijo duhovnozgodovinske metode je bistveno prenovil historično-empirično osnovo svoje stroke. Poleg znanstvenih in kritičnih spisov je pripravil tudi nekaj znanstvenokritičnih izdaj, številne učbenike, priročnike in antologije.

Kosova bibliografija obsega več kot 650 enot, med temi so samostojne knjižne monografije (preko 30), razprave in študije, spremne besede, ocene in intervjuji, poleg tega številne geselske enote za Enciklopedijo Slovenije.

Leta 1986 je (s sodelavci) prejel nagrado Kidričevega sklada za urejanje in avtorstvo pri seriji znanstvenoraziskovalnih razprav Literarni leksikon (ZRC SAZU), leta 1988 mu je bil podeljen red zaslug za narod s srebrnimi žarki, po upokojitvi je bil leta 1999 imenovan za zaslužnega profesorja ljubljanske univerze, 2001. leta je dobil Zoisovo nagrado za življenjsko delo, leta 2004 veliko priznanje Filozofske fakultete za pedagoško delo in 2019 zlati red za zasluge Republike Slovenije.

 

Janja Lajevec se je rodila 1. 8. 1945 mami Alojziji in očetu Milanu Mlakarju kot peti, najmlajši otrok. V tistih povojnih časih življenje družini ni prizanašalo, a so z vero v Božjo dobroto in Marijino varstvo ostali zvesti Bogu, domovini in samim sebi. Otroštvo so preživljali skromno, saj je oče ob pritisku tedanjega režima doživel táko psihično stisko, da je bil hospitaliziran in je do konca življenja preživel v umobolnici. Bil je slikar in ta talent je podedovala tudi Janja. Imela je željo pomagati otrokom. Aktivno se je vključila v župnijo in ob takratnem kaplanu Miru Permetu kalila svojo željo, da bi pomagala drugim. V šentpetrski veroučni skupini se je zaljubila in zavezala svojemu možu Borutu.

Skupaj z njim, v zavesti, da smo na svet poslani zato, da delamo dobro, je vse svoje talente in moči usmerjala v dobro za druge, v 'biti blizu' možu in graditi zakonski odnos, v katerem je rasla sama in ob tem ustvarjala okolje in prostor za kvalitetno rast svojih otrok in otrok, ki so bili poslani na njuno pot. Koliko otrok sta jemala s seboj na morje, v gore, je težko prešteti. Kako globoka je bila njuna zavest: »'Zanalašč' delati dobro!«

Diplomirala je iz specialne pedagogike in se zaposlila v Centru slepih in slabovidnih v Ljubljani. Ko so se rojevali otroci, je ob spoznanju, da se ob delu s slepimi ne more razdajati v celoti, nadaljevala svoje delo v dijaškem domu za medicinske sestre. Vedno je pričevala in pokončno vzgajala za dobro. Bivši dijaki in dijakinje jo pozdravljajo s hvaležnostjo. Vedno jih je v molitvi priporočala v varstvo in jim bila blizu.

Hči Katarina se spominja, kako sta jih starša vzgajala za pristno dojemanje Stvarnika v čudenju in globoki hvaležnosti za to, kar nam je podarjeno. Naučila sta jih, da so se z njim pogovarjali brez strahu, v zavesti hvaležnosti. Kako pa naj drugače gradiš odnos z nebesi, če jih ne doživljaš kot kraj, kjer smo doma?

Svojo službeno pot je nadaljevala kot vzgojiteljica v Škofovih zavodih. Bila je blizu dijakom. Nekateri prijemi vodstva so bili skregani z njenimi prepričanji. Po upokojitvi je svojo ljubezen do vzgojiteljskega poklica nadaljevala v rejništvu dveh gluhih otrok. Srečna je bila, čeprav je bilo njeno delo zelo naporno in odgovorno.

Janja je od samega začetka aktivno povezana z DKPS. Tudi sedaj skrbi za svojo duhovno rast in hodi na duhovne vaje, Slomškove dneve, duhovno branje in rada priskoči na pomoč, kadar je to potrebno. Danes je babica šestnajstim vnukom. Po smrti moža se je v celoti posvetila poklicu babice. »Sama si je kriva, zakaj pa nas je imela in s svojim zgledom prepričala v to, da imamo danes svoje otroke, da se splača 'zanalašč' vztrajati v dobrem in se imeti rad,« je hudomušno povedala njena hčerka.

Kot zgledna kristjanka je aktivna tudi pri Karitas in v župniji. Od leta 1991 do 1996 je bila članica upravnega odbora društva. Vsa leta pa je spremljala delovanje društva in se udeleževala naših dejavnosti.

 

Dr. Vinko Potočnik se je rodil leta 1947 v Ravnah pri Šoštanju. Po osnovni šoli je leta 1962 vstopil v Slomškovo semenišče v Mariboru. Po gimnazijski maturi leta 1966 je študiral teologijo na Teološki fakulteti v Ljubljani in po diplomi leta 1972 prejel duhovniško posvečenje. Po dveh letih kaplanske službe v stolnici v Mariboru je nadaljeval študij družbenih ved na papeški univerzi Gregoriana v Rimu. Leta 1980 je doktoriral s področja družbenih ved. Od leta 1981 do upokojitve leta 2011 je bil predavatelj za sociologijo religije in psihologijo religije na Teološki fakulteti v Ljubljani in enoti v Mariboru.

V svojem znanstvenoraziskovalnem delu se posveča predvsem proučevanju sodobnega človeka in njegove religioznosti ter njegovemu umeščanju v sodobno kulturo in družbo. Znotraj slovenskega in srednjeevropskega prostora proučuje mesto religiozne kulture, vrednotne in etične usmeritve ter medgeneracijsko sodelovanje. V času svoje akademske poti je sodeloval v mednarodnih projektih proučevanja religioznosti tako na evropski kot svetovni ravni. Vrsto let je opravljal službo prodekana in predstojnika enote Teološke fakultete v Mariboru. Zaslužen je za uvedbo dvopredmetnega programa teologije v navezavi z različnimi programi – najprej na Pedagoški in nato Filozofski fakulteti v Mariboru.

Dr. Potočnik je zagotovo bistveno prispeval k razvoju sociologije religije v Sloveniji, hkrati pa je vsa leta svojega znanstvenega dela ostajal predan tako pedagoškemu kot pastoralnemu poslanstvu. Velja za priljubljenega, odprtega in dinamičnega predavatelja, hkrati pa teoretična spoznanja nenehno prevaja v konkretno pastoralno delo Cerkve na Slovenskem. Tako je sodeloval na mnogih pastoralnih in katehetskih posvetovanjih in simpozijih. Prispeval je poglobljene analize religioznosti v sodobnem slovenskem okolju, ki so pomembno prispevale k razumevanju kristjana v sodobni družbi in kulturi. Tudi po upokojitvi ostaja aktiven v pastoralnem delu v različnih župnijah in pastoralnih telesih tako na škofijski kot slovenski ravni. Čeprav so številke v raziskavah pogosto zaskrbljujoče, ne izgubi zaupanja v človeka in iskanje novih poti.

Prav v prepoznavanju znamenj sodobnega časa in človekovega mesta ter njegove religioznosti v družbi vidimo pomemben prispevek na področju razvijanja dobrih pastoralnih, pedagoških in katehetskih praks. Mnoge usmeritve v Cerkvi na Slovenskem, tudi pastoralni načrt Pridite in poglejte (2012) ter Slovenski katehetski načrt (2017), svojo analizo družbe in človeka v njej gradijo na spoznanjih in izsledkih znanstvenoraziskovalnega dela dr. Potočnika. Z njim nas vabi, da bi v vseh vzgojno-izobraževalnih prizadevanjih (za)upali: »Cerkev je povabljena, da trdna navznoter pogumno spoznava in razume okolje, v katerem je. Ga niti ne obsoja niti se z njim ne prepira. Nova evangelizacija ni morala, ampak srečanje z Očetom v Kristusu« (V mreži, 2018).

 

Martina Koman se je rodila 2. 1. 1931 v Ljubljani. Hodila je v II. državno mešano osnovno šolo Valentina Vodnika v Zgornji Šiški v Ljubljani. Vsa leta druge svetovne vojne je obiskovala nižjo gimnazijo. Po vojni je obiskovala žensko realno gimnazijo v Ljubljani, ki je dve leti po vojni še upoštevala ločitev po spolu. Vpisala se je na matematični oddelek Prirodoslovno matematične fakultete v Ljubljani, kjer je tudi diplomirala.

Njena poklicna pot profesorice matematike in fizike se je po odločbi začela na Jesenicah, kjer je bila takrat gimnazija še osemletna. Ko so gimnazijo razpolovili in so nižje oddelke priključili osnovni šoli, je poučevala na OŠ Prežihov Voranc. Tu je bila tri leta pomočnica ravnatelja, pozneje pa je učila v gimnaziji na Jesenicah. Zadnje profesorsko mesto je dobila na Gimnaziji Postojna, kjer je 8 let delala tudi kot pomočnica ravnatelja, v času, ko se je z uvedbo usmerjenega izobraževanja izobraževalna ponudba šole razširila na tehniške in poklicne šole s področja strojništva, kovinarstva, lesarstva in ekonomije. Sodelavci v Postojni so jo poznali kot 'deklico za vse', saj se je lotila vsakega dela, ki ga je bilo treba postoriti, ne da bi se spraševala, kdo bi to moral storiti ali je za to plačan. Vse svoje poklicno življenje je bila aktivna članica Društva matematikov, fizikov in astronomov, veliko let je bila tajnica društva, dolgoletna članica skupine za pedagoško dejavnost, leta 1983 pa celo prva in edina ženska predsednica.

V času slovenske osamosvojitve se je upokojila, a dela, radoživosti in volje do življenja ji še danes ne manjka. V letih, ko je skrbela za strica v Zagrebu, je aktivno sodelovala v društvu Slovenski dom Zagreb in bila prva predsednica duhovne sekcije in MePZ A. M. Slomšek. Z njimi je ostala povezana tudi potem, ko se je vrnila domov v Dravlje in skrbela za sestro, z njimi je povezana tudi sedaj. Jesen življenja preživlja v domu upokojencev v Postojni, kjer je dolgoletna predsednica sveta stanovalcev, prostovoljka, ki veliko svojega časa posveča ostalim varovancem, skrbi za kapelo, knjižnico, pomaga pri duhovni oskrbi varovancev, sodeluje na raznih prireditvah in v projektih, nekaterim učencem pa še danes pomaga pri trenju matematičnih orehov. Vedno se iskreno razveseli novih generacij mladih zdravstvenikov, ki v domu, kjer stanuje, opravljajo praktično usposabljanje. Nikdar jih ne pozabi pohvaliti in se jim čuditi, kako z dobro voljo opravljajo dela pri negi varovancev. V njih vidi človeka vredno prihodnost.

Svojo moč črpa iz globoke vere, ki se je nanjo razlila ob domačem ognjišču. Vera, odgovornost, pogum in domoljubje so njena dota, ki ji noben politični sistem ni mogel priti do živega. Odprtost do ljudi, ki jih srečuje na svojih življenjskih poteh, pravičnost z zdravo mero razuma, pluralnost in modra kritična distanca do dogodkov, ki jim je priča, so lastnosti, ki jo najbolj opredeljujejo. Njena vedrina in delavnost bogatita skupnosti, ki jim pripada. Najbolj je zadovoljna, ko delo za dobro skupnosti, ki si ga naloži, kar najbolje opravi. Pedagoški etos je neločljiv del njenega življenja. In kot pravi sama, je »Božja režija na dolgi rok« najboljša popotnica v njenem bogatem življenju, ki je svetel zgled in dejavna spodbuda tako njenim nekdanjim učencem kot njenim nekdanjim kolegom, končno pa tudi sostanovalcem in osebju v domu, kjer prebiva.