Društvo katoliških pedagogov Slovenije
O nastanku društva
19. februarja 1989 se je v Dravljah v Ljubljani zbrala skupina vernih pedagogov. Želeli smo, da bi se verni učitelji in vzgojitelji različnih stopenj in strokovnih usmeritev redno srečevali in se medsebojno bogatili kot ljudje, kristjani in strokovnjaki. Nastopil je čas novega upanja, da smemo, moremo in moramo sooblikovati slovenski pedagoški prostor in misel, ki raste iz krščanskih korenin. Leta 1994 smo se registrirali kot društvo. Številčno naraščanje članov je pokazalo, da mnoge učitelje naše delovanje osebno nagovarja. Dejavnosti društva smo iz leta v leto širili. Leta 1992 smo postali člani Evropskega združenja krščanskih učiteljev (SIESC). Dvakrat smo organizirali letni kongres SIESC, leta 2000 z naslovom: Naš čas, mladi, njihovi starši in učitelji, leta 2004 pa Izstopajoči učenci: izziv za učitelja.
Kako smo organizirani, smo zapisali v Pravilih Društva katoliških pedagogov Slovenije.
Prizadevamo si
- deliti si vrednote in slediti pedagoškemu klicu
- pomagati pri osebnostni rasti
- povezovati ljudi, njihovo znanje, izkušnje in moči
- strokovno izpopolnjevati
Društvo katoliških pedagogov Slovenije povezuje in med svoje člane vabi vse, ki se kakorkoli in na kateri koli stopnji ukvarjajo z vzgojo in izobraževanjem, ali pa jih vzgojno in izobraževalno delo še posebej zanima in jim to ni poklic.
Pomembnejša kot izobraževanje nam je vzgoja. Trudimo se za vzgojo, ki oblikuje osebnostno zrele, samostojne, svobodne in ustvarjalne ljudi, ki razvijajo svoje telesne, duševne in duhovne zmožnosti ter so usposobljeni za odgovorno življenje in sodelovanje z drugimi v družini, na delovnem mestu, pri političnem udejstvovanju, v občestvenem in družbenem življenju.
Za doseganje tega cilja delujemo na področju strokovnosti, osebnostni ter duhovni rasti, povezanosti in poklicanosti.
Strokovnost. Učitelj je kot strokovni delavec ustvarjalen, zato je odprt za spremembe ter išče nova znanja in nove rešitve. Hkrati kritično razmišlja o novostih svojega strokovnega področja in pedagoškega dela.
Osebnostna ter duhovna rast. Učitelj sooblikuje osebnosti novih generacij s tem, da omogoča pogoje, da mladi razvijajo svoje talente in oblikuje pozitivno držo do dela, ustvarjanja in življenja. Zato je učiteljevo delo zelo odgovorno, in prinaša mnogo zadovoljstva. Mladi namreč rasejo ali padajo ob osebnostih, ki jih učijo in vzgajajo. Učiteljevo delo je v tej nalogi tem uspešnejše, čim bolj so njegove besede skladne z dejanji. Zato mora učitelj še posebej skrbeti za svojo osebnost. Več ko učitelj stori za svojo osebnostno rast, več lahko da drugim.
Povezanost. Učitelj svojega poslanstva ne more izpolniti sam. Zaradi večje kakovosti in uspešnosti pri delu se povezuje s sodelavci. Skupinsko delo in medsebojno sodelovanje sta za njegovo strokovno in osebnostno rast zelo pomembna.
Poklicanost. Učiteljski poklic je lep, odgovoren in težak hkrati. Učitelj je po naravi dela človek za druge, zato je čut za sočloveka zanj ključnega pomena. Sposobnost razumeti drugega, se vanj vživeti, ga spremljati, se mu približati in ga pustiti tudi samega, predpostavlja učiteljevo svobodo, očiščeno neurejenih nagnjenj. Te sposobnosti lažje uresničuje tisti, ki čuti poklicanost k učiteljskemu poklicu in da mu je ta dan kot božji dar.
Naše dejavnosti
Organiziramo različna predavanja, vodimo pedagoške delavnice, organiziramo kulturne prireditve, strokovne ekskurzije, pohode in priložnosti za duhovno poglabljanje (duhovne obnove, duhovne vaje, osebno spremljanje). Od leta 1997 izvajamo več programov stalnega strokovnega spopolnjevanjaučiteljev. Veseli smo programa prostovoljnega dela Človek za druge. Leta 1999 smo začeli v sodelovanju z jezuiti izdajati revijo Vzgoja, ki izhaja 4 x letno. Vsako leto četrto soboto v septembru praznujemo Slomškov dan. To je tradicionalno srečanje učiteljev, vzgojiteljev in katehetov, kjer podelimo Slomškova priznanja in naziv častni član društva. Člani društva delujemo v 10 območnih skupnostih: Celje, Kranj, Ljubljana, Ljutomer, Sv. Hieronim (Postojna), Mozirje, Murska Sobota, Novo mesto, Tolmin in Zahodna Dolenjska. Naše dejavnosti so namenjene vsem, ki vzgajajo in izobražujejo. V luči krščanskega etosa razumemo pedagoški poklic kot poslanstvo in življenjsko odločitev, da si prizadevamo za solidno znanje ter osebnostno, moralno in duhovno oblikovanje mladega človeka. Na poti k temu cilju nam je v pomoč Etični kodeks članov DKPS in neprestano prizadevanje za strokovno in osebnostno rast z namenom, da ne izpolnimo le svojih ambicij, temveč čim popolneje služimo drugim in v različnih poklicnih in življenjskih trenutkih z Božjo pomočjo postajamo ljudje za druge.
Ob 20. obletnici delovanja društva smo pripravili tudi zbornik z naslovom Beseda je naših misli obraz. V njem smo na 84 straneh v besedi in sliki predstavili delovanje društva.
V letu 2019 praznujemo 30-letnico obstoja DKPS. To smo obeležili marca, ko smo poleg redne skupščine pripravili praznovanje z okroglo mizo ter sv. mašo v zahvalo za prehojenih 30 let.
Več o dejavnostih, s katerimi uresničujemo 4 stebre, boste našli, če kliknete na Osnovno stran DKPS.
Statut društva
Skupščina DKPS
Letna skupščina 2024
O skupščini DKPS 2024
Društvo katoliških pedagogov Slovenije je imelo v soboto svojo redno letno skupščino. Potekala je pri svetem Jakobu v Ljubljani, začeli pa smo jo s sveto mašo, ki jo je ob somaševanju daroval celjski škof dr. Maksimiljan Matjaž.
Škof je bil eden od udeležencev zasedanja sinode v Vatikanu in zaprosili smo ga, da nam njene sadove predstavi v predavanju pred skupščino. Najprej smo si ogledali dokumentarni filma s pričevanji udeležencev o poteku razprav in o dogajanju na zasedanju. Začutili smo lahko, kako ne tradicionalno je bilo to srečanje in kakšne novosti si za cerkev želi papež Frančišek.
Tudi pred naše društvo se poslavljajo tri temeljna vprašanja: kako delujemo kot občestvo, kako živimo soodgovornost v svojem poslanstvu in kakšna je naša soudeležba v družbi. Navdušila nas je tudi predstavitev načina pogovora v omizjih na zasedanju. Vsak od 12 udeležencev v omizju je imel najprej kratke 3 minute časa za predstavitev svojih pogledov na izbrano temo. V naslednjem krogu so udeleženci povedali, kaj jih je nagovorilo in kaj so slišali drug od drugega. V tretjem krogu pa so iskali skupne poglede in jih gradili v skupno poročilo. Tak način pogovora bi zbližal tudi marsikatero razdeljeno in sprto skupnost. Velik izziv za vsakega katoličana in tudi za naše društvo so tri temeljne drže, ki jih izpostavlja sinoda: odprtost in pripravljenost za spremembe, poslušanje in upoštevanje človeka ob sebi ter svoboda za iskanje in izrekanje resnice. Vse tri drže nas nagovarjajo predvsem kot dejavne katoliške pedagoge v sodobni družbi, ki je tako polna kaosa predvsem v medsebojnih odnosih.
Po predavanju smo si privoščili temeljit razmislek o izzivih za naše nadaljnje društveno delovanje. Skupščino pa smo nadaljevali s predstavitvijo bogatega dela v minulem letu. Veseli smo ne le velikih in razmeroma odmevnih projektov, ki smo jih uspešno izpeljali. Največja moč našega delovanja je v velikanskem številu dogodkov in srečanj v območnih skupnostih, s katerimi oživljamo in krepimo učitelje v šolah po Sloveniji, da vztrajno delajo za dobro mladih in naše skupne prihodnosti. Med večjimi izzivi v tem letu pa je gotovo organizacija mednarodnega kongresa SIESC v juliju, kjer bomo izpostavili žgočo temo tega časa: Vzgojo za spol in spolnost. V že 6. mednarodni konferenci Vzgoja za ljubezen do domovine in države, pa bomo letos govorili o narodnem ponosu v globaliziranem svetu.
Helena Kregar
Skupščina Društva katoliških pedagogov Slovenije
Pri sv. Jakobu v Ljubljani je v soboto, 9. marca 2024, potekala letna skupščina Društva katoliških pedagogov Slovenije (DKPS). Začeli smo jo s sveto mašo in nagovorom predsednice društva, gospe Marije Žabjek. Izpostavila je, da nas težki trenutki nikoli ne smejo tako obremeniti, da ne bi našli izhoda. Spodbudo pa lahko najdemo v moči delovanju sv. Duha, ki zmore umiriti še tako silen vihar, kar izpričujejo tako psalmi kot evangelij.
Maši je sledilo predavanje škofa dr. Maksimiljana Matjaža z naslovom Sadovi sinode. Najprej nam je predstavil namen sinode, ki je: »/…/ posaditi sanje, priklicati preroštvo in videnja, omogočiti razcvet upanja, vzbuditi zaupanje, povezati rane, stkati odnose, učiti se drug od drugega in ustvariti bistro iznajdljivost, ki bo razsvetlila misli, ogrela srce in dala moč našim rokam /…/ dala vizijo prihodnosti, napolnjeno z veseljem evangelija.« Nadaljeval je s temeljnima vprašanjema sinode: Kako se danes na različnih ravneh uresničuje »skupna hoja«, ki Cerkvi omogoča, da oznanja evangelij v skladu z zaupanim ji poslanstvom? in H katerim korakom nas vabi Sveti Duh, da bi rastli kot sinodalna Cerkev?
O bogati izkušnji letošnje Sinode je povedal še, da se je nabralo veliko gradiva, ki so ga razvrstili v štiri tematske sklope. Nato je spregovoril o obravnavanih temah. Ob »Občestvu, ki izžareva, kako biti popolnejše znamenje in orodje združitve z Bogom in edinosti človeškega rodu« je škof izpostavil dvoje, in sicer: »Kako lahko sinodalna Cerkev uresniči obljubo, da se bosta 'ljubezen in resnica srečali' (Ps 85, 11)?« in »Kako lahko v luči evangelija prepoznamo in izkoristimo bogastvo kultur ter razvijamo dialog z religijami?«
V temi, ki se navezuje na soodgovornost v poslanstvu, tj. kako si lahko bolje razdelimo darove in naloge v službi evangelija, se je ustavil ob vprašanju: »Kako se lahko skupaj približamo enotnemu pomenu zavedanja pomena in vsebine poslanstva Cerkve?« Ob tematskem sklopu, ki združuje sodelovanje, odgovornost in vodstvo, je škof razmišljal ob vprašanjih: »Kako lahko razvijamo prakse razločevanja in procese odločanja na pristen sinodalni način, pri čemer krepimo vodilno vlogo Duha?« in »Katere strukture je mogoče razviti, da se bo utrjevala misijonska sinodalna Cerkev?« Predstavil je še metodo pogovora v Duhu, po kateri je potekala dinamika razločevanja v sinodalni Cerkvi, in zbirno poročilo. Zaključil je z mislijo, da »je sinodalni proces pot in ne cilj« in da je treba: »/…/ ponižno priznati, da sami s svojimi človeškimi močmi ne bomo uspeli, in da moramo nujno izročati svoje načrte Kristusu in zaupati, da On po Svetem Duhu vodi Cerkev in ima načrte zanjo.«
Udeleženci skupščine smo se po predavanju pogovorili o predstavljenih temah v povezavi z DKPS, nato smo izvolili delovno predsedstvo in poročali o delu organov društva in območnih skupnosti. Izpostavili smo vlogo in pomen revije Vzgoja, ki zaradi odličnosti urednika dr. Silva Šinkovca nadaljuje s svojim sistematičnim in strokovnim posvečanjem vzgoji, napovedana je 68. mednarodna konferenca SIESC-a, ki bo letos julija v Vipavi, nadaljuje se počitniški program Srčna dežela. Nabor dejavnosti, ki se izvajajo, je izredno pester, društvo pa ima lepo urejeno spletno stran, ki je dostopna tudi za zainteresirano javnost, da si ogleda, kaj se dogaja v družbi slovenskih katoliških pedagogov. Sledil je sprejem novih članov, glasovanje o predlogu podelitve naziva častni član in o nadomestnem članu upravnega odmora. Druženje smo pozno popoldne zaključili z zahvalo vodstvu DKPS, ki bdi nad tem, da se uresničuje naše poslanstvo, ki je v marsičem enako namenu letošnje Sinode: »Prizadevamo si med seboj deliti vrednote in slediti pedagoškemu klicu, pomagati pri osebnostni rasti, povezovati ljudi, njihovo znanje, izkušnje in moči in se strokovno izpopolnjevati.«
Ksenija Fänrich