Območna skupnost Tolmin

Sedež delovanja: Tolmin

Predsednik/ca OS oz. kontaktna oseba: Marija Šavli, 05/388-24-08

Duhovni asistent:

Osnovni podatki

V šolskem letu 1990/91 se je tudi v Tolminu začela srečevati skupina vernih pedagogov. Spodbudo zanjo je dala učiteljica Ernesta Tinta iz Deskel, sicer naša domačinka, ko je spoznala p. Silva Šinkovca. Ta nas je v decembru 1990. leta obiskal in imel prvo predavanje. Z njim je prišlo nekaj ljubljanskih kolegov, ki so nam predstavili svojo skupnost v Dravljah. Prvo srečanje nas je tako prevzelo in opogumilo, da smo sklenili z njimi nadaljevati. Začela so se vrstiti predavanja, krog poslušalcev se je širil. Želja, da bi pritegnili v skupnost še pedagoge in študente iz širše okolice, se je počasi uresničevala. Prihajati so začeli tudi iz sosednjih župnij, pa tudi iz Kobarida in Bovca.

Dejavnosti

Če je bilo le mogoče, smo se pri izbiri predavanj osredotočali na žgočo, aktualno problematiko, po kateri se je lahko razvil pogovor. Imeli smo srečo, da nam je uspelo dobiti, čeprav včasih težko, priznane predavatelje, teologe, profesorje, psihologe … Na predavanja, ki bi utegnila zanimati starše, smo vabili tudi le-te.

Na ozemlju naše koprske škofije deluje samo ena katoliška šola – Škofijska gimnazija v Vipavi. Z zanimanjem smo jo obiskali, si jo ogledali in se seznanili z načinom dela in vzgoje v njej ter z življenjem v njihovem dijaškem domu. Ker smo veliko slišali o katoliških vrtcih, smo želeli spoznati tudi te. Zato smo v letu 2005 obiskali nam najbližji Antonov vrtec v Železnikih. Deležni smo bili iskrenega in prijaznega sprejema, obogatili so nas z novimi spoznanji. Sledil je obisk Angelinega vrtca pri uršulinkah v Ljubljani ter Lavrinega vrtca v Murski Soboti. Navdušenje za njihov način dela je bilo izjemno. Vse to nam lahko pomaga pri naših odločitvah in delu v prihodnosti. Želimo si, da bi bili tudi naši otroci deležni takega načina vzgoje. Zaenkrat so zaživele svetopisemske urice za predšolske otroke.

Brez notranjega poglabljanja in molitve ni osebnostne rasti. Zato smo imeli duhovni obnovi – adventno in postno. Pomembna so romanja, srečanja s kolegi, združena z ogledom kulturno-umetniških spomenikov: Ponikva, Piran (jaslice), Brezje, Kočevska Reka, Ljubljana (biblična razstava), Velikolaška kulturna pot … Vse to nas bogati, vzpodbuja, da se vključujemo pri delu v raznih skupinah, delavnicah. Upamo, da bo tako tudi v bodoče.

Območna skupnost DKPS Tolmin vsako leto na cvetno nedeljo tradicionalno organizira in oblikuje križev pot na Menore. Povabilo ne velja samo njenim članom, pač pa vsem, ki želijo biti na dan, ki je vsebinsko povezan z velikim petkom, ko se spominjamo in premišljujemo Gospodovo trpljenje in smrt na križu, z njimi.

Dan se je začel deževno in ni obetal nič prijetnega. Vzpenjanje po pobočju Mengor, do cerkve na njenem vrhu, ki je posvečena Marijinemu imenu in je romarsko srce na Tolminskem, ni ob takem vremenu nič kaj prijazno. Pot je mestoma kamnita, peščena in pokrita z listjem, zato rado drsi. No, dovolj razlogov, da si marsikdo ob takem vremenu reče: ''Ne, danes pa ne grem.''

Božja volja in Božji načrt je bil, da je dež pol ure pred napovedanim začetkom ponehal. Naš namen je bil v varnih Božjih rokah in prav gotovo tudi v Marijini priprošnji. Brez uporabe dežnikov smo v mislih, molitvi in besedah prehodili pot, ki jo je za nas naredil Gospod.  Zaključili smo jo v cerkvi, z Zaključno molitvijo in pesmijo.

Pretirane udeležbe res ni bilo, a se nas je nekaj (19) le zbralo na izhodiščnem mestu, ob vznožju, kljub oblačnemu vremenu. Res nas ni bilo veliko, a je vsak nosil s sabo, v svojem srcu, še najmanj tri, če ne še več.  Zaradi vseh njih, ki jim volja ni ugasnila, je bila odločitev o križevem potu na cvetno nedeljo vredna in potrebna.

Prijazno sta nam z ozvočenjem priskočila na pomoč zakonca Lužnik, za kar smo jima zelo hvaležni.

Zapisala: M.P.

Napovedoval se je lep dan. Nebo je bilo pripravljeno odpreti svoj zastor in nam nameniti nekaj topline, ki nam jo v tem času prijazno pošiljajo sončni žarki. Mi pa smo se zbirali kot lastovke ob prihodu z juga. V mislih smo bili že usmerjeni v duhovni del dneva. Naše zbirališče je bila ena od veroučnih učilnic v našem župnišču. Zbralo se nas je toliko, da smo sestavili kar lepo skupino. Veseli smo bili tudi vseh, ki so se nam pridružili iz drugih koncev Slovenije.

Duhovno obnovo je vodil p. dr. Silvo Šinkovec. Začeli smo z molitvijo. Prostor je napolnil pomirjajoči vonj kadila in razpršena blagoslovljena voda. S tem uvodom nas je p. Silvo tudi umiril in pripravil na nadaljevanje, na razmišljanje ob Jančarjevem romanu Ob nastanku sveta. Usmeril nas je v svoja razmišljanja ob njegovem branju te knjige. Ustavljal se je ob posameznih dobesednih navedkih iz nje, ob tistih, ki so ga med branjem presenetili in na poseben način nagovorili.

Razmišljanje je začel z vprašanjem o nastanku sveta. S tem vprašanjem se je ukvarjal tudi avtor knjige. V tej zgodbi o življenju ljudi po drugi svetovni vojni prav tako razmišljal o novem začetku in vprašanju, kaj v nov začetek prinese posameznik, kaj doživljajo ljudje in kaj se z njimi dogaja. Da je sama zgodba v knjigi preprosta, pravi p. Silvo. V njej pa je mnogo sporočil, ki jih avtor vpleta v pripoved in dialoge.

Ob vprašanju, kaj je to resničnost in kaj so sanje v mojem življenju, je p. Silvo razmišljanje nadaljeval. Ko zapreš oči, svet okoli tebe postane neviden. Med zaznavanjem vidnega in nevidnega je tako, kot razlika med spanjem in budnostjo. Je kot razlika med tišino in truščem. Pisatelj jo v zgodbi ponazori s topotom tovarniške pehote, temne množice, ki vsak dan ob isti uri odhaja iz tovarne, brez obrazov,  izgubljenih v tej množici, čeprav ima vsak od njih svoj obraz. Zakaj tako? Zakaj ga v  tej množici ne opazimo, ga ne zaznamo, ga ne prepoznamo, ne vidimo posameznika? Tako je bilo takrat in tako je tudi danes.  Avtor tudi pravi, da je potrebno, da imamo odprte očmi za pogled, za tip, za vonj, za razum, za strast, za ljubezen, za tišino, za zvok, za vse, kar nas spremlja, ko vstopamo v svet. Po svetu moramo hoditi z odprtimi očmi. Ali to znamo, nas je z vprašanjem spodbudil k razmišljanju p. Silvo. Ali znamo videti slabo, hudo, stisko, ali znamo biti budni in čuječi za vse okoli nas in tudi v nas? Smo pripravljeni v vsakem trenutku na srečanje z Gospodom? Ali nismo morda kot tiste neveste, ki so ostale brez olja, ali tisti služabniki, ki jim gre blagor, ker jih bo Gospod ob svojem prihodu našel čuječe, ali kot pravi Luka v priliki: ''Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov'' (12,40).

Pater Silvo nas je opozoril na Jančarjeve misli o čistih in nečistih dušah, ki včasih zaokrožijo nad kraji, kjer so nekoč bivale. Jančar pravi, da so v vetru duše naših mrtvih, iz gozda nas opazujejo, in se sprašuje, kam so se odkotalila njihova življenja (Jančar, 2022;101). Duše umrlih večno bivajo med nami in so vedno z nami. Ob tem nam je p. Silvo povedal mnogo primerov, ki jih je doživel sam ali pa so mu o tem pripovedovali drugi. Kako zelo prav ima Jančar, ko zapiše to o dušah umrlih. Pojavljajo se v sanjah. Lahko da tudi v hudih. Vsak trenutek so z nami. Z molitvijo, kot je Jančarju svetovala mama, in blagoslavljanjem, smo povezani z njimi in jim pomagamo, da manj trpijo. Pater Silvo pravi, naj imamo vedno pri sebi blagoslovljeno vodo, če je možno tudi sol in kadilo. Blagoslavljajmo vse prostore in kraje, kjer se dogajajo hude stvari. Pomagajmo dušam umrlih, da bodo manj trpele. Pomagajmo z molitvijo, darovanimi svetimi mašami in blagoslavljanjem. ''Prosite in vam bo dano,'' pravi Božja Beseda. Zaupajmo v Božjo pomoč. Prosimo in molimo. Če imamo občutek, da naša molitev ne pomaga, ne obupajmo, molimo še več.

Na koncu se je p. Silvo ustavil še ob avtorjevem zapisu: ''Ozre se okoli sebe, in ko vidi, da ni nikjer nikogar, ki bi ga slišal, pogumno zašepeta: Strah me je.'' (Jančar, 2022;257). Kako tenkočutno je to zapisano in kako pozorno je knjigo bral p. Slivo. Poudaril je ta zapis. Pogumno šepetati? Pogumno reči strah me je. Je to sploh mogoče? Biti pogumen, ko te je strah,  strah tega sveta, takega kot je. Z vsemi bridkostmi in vsemi sladkostmi. Kajti življenje gre naprej, se ne ustavi. Ničemur, kar je Božji načrt, se ne moremo izogniti. Ko sami sebi priznamo, da Bog je, da Bog deluje, ko se predamo Božjemu načrtu, najdemo tudi pogum. Tudi v besedah, zapisanih v  Svetem pismu, v Matejevem evangeliju (6,25-34), ki pravi: ''Poglejte ptice pod nebom: ne sejejo in ne žanjejo in ne spravljajo v žitnice, in vaš nebeški Oče jih živi. Ali niste vi veliko več vredni ko one?'' In zaključi: ''Iščite najprej božjega kraljestva in njegove pravice in vse to vam bo navrženo. Ne bodite torej v skrbeh za jutri; kajti jutrišnji dan bo imel skrb sam zase; zadosti je dnevu njegova lastna težava.''

Jančar zaključi roman z besedami, ki jih je nameni Besedi, za katero pravi, da je bila že ob nastanku sveta. Pravi: ''Nič ni brez nje''(Jančar, 2022;257). Kako resnično. Kako utemeljeno tudi s tem, kar je zapisano v knjigi vseh knjig, v Janezovem evangeliju (1, 1-18) in se nanaša na Besedo. ''V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog... .'' Začetek in konec vsega, Beseda. Pater Silvo jo je povezal tudi z besedami in besedili, ki jih je napisal Tone Pavček, ki je bil mojster besede v pesniški obliki in je v njih o tej Besedi tudi govoril.

Spremljanje razmišljanja o knjigi nam je o vsem, kar je zapisal naš imenitni pisec Jančar, dalo nov pogled in novo razumevanje vsebine. Prav gotovo nas je vse, ki knjige še nismo prebrali, nagovorilo do te mere, da bomo segli po njej. Tistim pa, ki so jo že prebrali, pa nov zorni kot razmišljanja o prebranem.

Duhovno obnovo smo zaključili s sveto mašo, ki jo je daroval p. Silvo. Zbrani v prezbiteriju smo ji sledili in sodelovali. Obogatili smo jo z ubranim petjem, ki ga je vodila naša kolegica Ana.

Ob koncu smo postanek naredili še pri relikvijah Blaženega Martina Slomška, zavetnika vseh pedagoških delavcev. S prošnjami, zahvalo, molitvijo in pesmijo smo se obrnili na njega, da bi nam še naprej stal ob strani in nam bil v pomoč.

Prijetno klepetanje smo potem nadaljevali še na kosilu, kjer smo se družili, če smo se za to odločili. Dan je bil lep in bogat. Hvala Bogu za ta dar. Hvala pa tudi p. dr. Silvu Šinkovcu, ki nikoli ne reče ne.

''Le pogum, vstani'' (Mr 10,49) je bila vodilna misel letošnjega vseslovenskega svetopisemskega maratona. In smo vstali. In smo brali. Tudi v Tolminu.  Organizacijo je prevzela OS DKPS Tolmin. Izvedli smo mini svetopisemskega maraton v živo. Od nedelje do torka smo približno od 18.30 do 21.00 prvi dan brali Markov evangelij, drugi dan Pismo Rimljanom in tretji dan Prvo pismo Korinčanom. K maratonu smo z obvestilom vabili tudi  sosednje župnije. V vsem nas je podpiral naš gospod župnik Damijan Bajec, z nami pa sta vse dni bila tudi gospod vikar Silvester Čibej in gospod kaplan Blaž Kernel.

Pri branju so sodelovale različne skupine, ki delujejo v župniji: biblična, bralci beril, Binkoštna dvorana, člani živega rožnega venca, Frančiškov svetni red, zakonske skupine, družba krščanskih žena, mladina, katehisti in katehistinje, strokovni delavci v izobraževanju, člani OS DKPS Tolmin in vsi drugi župljani, ki so se nam želeli priključiti. Vrstnega reda za branje vnaprej nismo sestavljali. Kljub temu je branje teklo. Bralci so pristopali spontano in prostovoljno.

Še globlje smo v Božjo besedo odrinili po zaslugi gospoda kaplana, ki nas je prvi dan z uvodom pospremil v branje Markovega evangelija. Druga dva dneva pa nam je ob vsakem poglavju Pisma Rimljanom in Prvega pisma Korinčanom odpiral oči in srce za razumevanje zapisane Božje besede in nam prebrano vsebino še dodatno razložil. Branje in poslušanje je tako dobilo še globljo dimenzijo in za to smo mu zelo hvaležni.

Prvi dan je bilo 17 prisotnih in 9 od njih je pristopilo k branju, nekateri dva krat. Markov evangelij smo prebrali do 14. poglavja. Po priporočilu gospoda kaplana smo ga doma, vsak sam, prebrali do konca. Drugi dan je bilo 32 prisotnih. Za branje se jih je odločilo 13, tudi tokrat nekateri dva krat. Pismo Rimljanov smo ta dan prebrali do zadnjega poglavja.

Tretji dan je bilo v cerkvi 33 prisotnih. Tokrat  jih je k branju pristopilo 16. Tudi Prvo pismo Rimljanom smo tretji dan prebrali do konca. Vse tri dneve so nekateri vztrajali od začetka do konca, nekateri so se pridružili med branjem, nekateri pa so tudi pred koncem odšli.

Prisotne smo vsak dan povabili k dobrodelnosti in njenim namenom. Začenjali smo z Molitvijo za svetopisemski maraton, zaključili pa z Zahvalno molitvijo za dar Svetega pisma in z blagoslovom gospoda kaplana.

Vsak večer smo polni notranjega miru in hvaležni za Božjo besedo zapuščali našo cerkev.

Napisala: Marija Pisk